Kuga v Lovrencu leta 1680 (2)

četrtek, 27. junija 2013, avtor Pohorc

  Nadaljevanje 1. dela

 

Povsod trdi stražarji, ki z mrkim pogledom in s kopjem
branijo vnanjim dostop: nihče ne sme bliže do meje,
kdor ne pokaže prehodnega lista s podpisom gosposke. (1)

  

Tistega poletja se je zdelo, da je umrla tudi narava. Že več tednov je sonce neusmiljeno žgalo, na vso deželo je legla peklenska vročina in vse je obstalo v zatohlem brezvetrju. Zrak je smrdel po trohnobi in v ranih jutrih so se iz koroške strani  nad  Dravo zavalile  strupene megle.  Na nebu se je pojavila  čudna zvezda, ki je za seboj vlekla dolg rep svetlobe. Astronomi in zdravniki so že leta 1678 opozarjali na nevarno konjunkcijo Saturna in Marsa. A tudi brez teleskopa in astroloških kart se je marsikdo zaklinjal, da je videl skozi krvavo rdečo zarjo jahati jezdeca na belem konju.

Z dovoljenjem gosposke so lahko potovali le redki sli, ki so raznašali odredbe in navodila. Vesti iz Maribora, Radgone in Ptuja  so govorile o svetu, ki razpada: na poljih so potepuški psi razkosavali nepokopana trupla, po opustelih njivah se je pasla živina brez pastirjev, po mestnih ulicah so begali  goli otroci in iskali starše, v cerkvah so se moški in ženske slačili do pasu ter se bičali po hrbtih,  kot da ta čudaška navada ni bila že davno izkoreninjena. Le nekaj korakov stran  pa  se je v nabito polnih gostilnah staro in mlado obeh spolov brez sramu predajalo zadnjim zemeljskim užitkom.  Potuhnilo se je ali pa je neznano kam odšlo mnogo  učenih fizikov (2) in malo manj čislanih brivcev, ranocelnikov, padarjev  in mazačev, nihče več ni hotel k obolelim. Duhovniki so podeljevali zadnje zakramente kar s ceste. Deželni kužni komisar je izdal povelje,  naj se vsaka hiša s kužnim bolnikom pobarva z velikim belim križem, iz takšne hiše ne sme več nihče, vsa vrata na njej se morajo trdo pribiti, odpreti pa jih smejo le tisti, ki imajo od oblasti napisano dovoljenje. Vsa štajerska mesta, trge, vasi, mostove, ceste in razpotja so stražili do zob oboroženi možje mrkih obrazov,  ko teh ni bilo dovolj, je prišla na pomoč še cesarska vojska. Morilski ples se je razvnel do vrhunca, tudi najstarejši ljudje niso pomnili, da bi bilo kdaj tako hudo. Tudi, če so ljudje hoteli zbežati in pustiti za ceno življenja vse za seboj, niso imel kam. Ostalo jim je samo neskončno dolgo čakanje, v času, ki se je ustavil.

 
Toda to kazen kesnó, ta bič smo sami si pleli,
z grešnim življenjem, bi del, voljno nakopali si kugo,
vse preslepo igrajoč se z usodo.

 

Zgodaj zjutraj, 7. avgusta 1680, je lovrenški župnik Peter Brenčun vrgel bisago čez osedlanega konja in ga na povodcu odpeljal proti vrhu Pohorja. Izbral je pot, ki so jo samostanski ljudje uporabil vedno takrat, ko so se  hoteli izogniti neprijetnostim v Dravski dolini. Velikokrat  so po njej v Šentpavel gnali živino, da bi  se izognili nadležnim mitninam ob Dravi. Tokrat se je župnik hotel izogniti predvsem obupanim pogledom lovrenških tržanov. V župnišču je pustil mnogo knjig in prestrašenega kaplana Avguština. Vračal se je v samostan, kjer je nekoč poučeval novince, če mu bo božja milost naklonjena, bo lahko že v dveh dneh med svojimi brati benediktinci. Zgoraj na Recenjaku se je še enkrat ozrl v dolino pod seboj, vse tam spodaj je migljalo v jutranji sopari in trepetavi svetlobi ognjev, ki so jih to noč prvič prižgali v trgu.
 
Med Lovrenčani je  spet tlelo.  Že so se širili glasovi o kugi babilonski, ki se je zaredila v trgu med grešnimi tržani. Mar ni sodnik Prikl najbogatejši tržan, njegova baba pa vsa odeta v prevzetni lišp, mar ne posoja denarja za judovske obresti, mar ni božja kazen prišla ravno nad njegovo hišo? Sedaj, ko  pri njem  gospodari smrt, tudi vina ne bo več točil in ga mešal z vodo. O, nič več  se ne bodo tam na mizo metale hudičeve podobice,  je že umrla mlada točajka, dan za njo pa še njeno pankrtsko dete. Ste videli posteljnino, ki so jo potem zažgali, samo gosje perje,  mi pa spimo na trdih pogradih. In stara oferca  Afra!? Spet peče pogače iz beloušk, močeradov in ostudnih žab, potem pa jih jesta  s Tajflom  zgoraj v njeni kočuri na Rotenpergu. Nam pa v tej hudičevi vročini venejo njive in polja, včeraj  je spet pri Jeromelu  krava povrgla mrtvo tele. Takoj v trg in vse v ogenj;  prekleti katun, biserna ogledalca, igralne karte, gosli, čarovniške bukve, koščene glavnike, mehke vzglavnike in židane rute … Vse mora proč, preveč ste skušali Boga, sedaj bo naša pela!

 


 

Preberite tudi nadaljevanje

 

1 Odlomka sta vzeta iz pesmi Jurija Hauptmaniča; Apologus carminicus de horrenda contagione Pettoviensi. Hauptmanič je bil v letu kuge župnik v Hajdini pri Ptuju. Svojo realistično izkušnjo kuge je zapisal v latinskih heksametrih. Pesem je služila tudi za navdih Meškove povesti Črna smrt. Tukaj navajam odlomke iz Sovretovega prevoda v Časopisu za zgodovino in narodopisje, letnik XXVIII, snopič 2-4, Maribor, 1933, str. 199.

V tistih  časih se je z zdravljenjem ukvarjala pisana množica ljudi. Najbližje današnjemu pojmovanju zdravnika so bili fiziki, ki so medicino študirali na univerzah in jim je uspelo pridobiti potrdilo za opravljanje poklica. Vendar so se ljudje še najraje zatekali po pomoč k brivcem, ki so običajno spuščali tudi kri, opravljali manjše kirurške posege, naravnavali zlomljene okončine ipd. Z zdravilstvom so se ukvarjali tudi samooklicani ranocelniki, padarji, mazači, klateži, konjederci ..., med njimi veliko žensk, ki so s tem tvegale obtožbo čarovništva.

 

 

 


 

 

comments powered by Disqus