800 let lovrenške župnije

sobota, 18. januarja 2014, avtor Pohorc

Letos mineva 800 let od dokončne osamosvojitve in nastanka lovrenške župnije. Še preden pa se posvetimo letu 1214, bomo v bežnih orisih prikazali okoliščine, v katerih se je cerkev sv. Lovrenca osamosvojila izpod pražupnije v Hočah.

Čas okoli leta 1000 je ključen za zgodovino Evrope, ne zaradi lepe okrogle letnice, temveč zaradi prelomnih procesov in dogodkov tiste dobe. Z zmago nad Madžari, 10. avgusta (dan sv. Lovrenca) 955, je bil za dobršen del celinske Evrope konec velikih pustošenj, nastopilo je obdobje relativnega miru. Vsaj za naše kraje je ta »mir« trajal vse do turških vpadov v drugi polovici 15. stoletja. Evropa je počasi okrevala, z njo tudi krščanska cerkev. Na slovenskem ozemlju se je ponovno vzpostavljala cerkvena organizacija, najprej z mrežo pražupnij. Pražupnije so pričele nastajati po letu 1000, zaradi redkih cerkva so pokrivale velika področja, iz katerih so se tekom stoletij osamosvojile posamezne župnije.


Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ali Nemško cesarstvo (962–1806) je država, v kateri se je nahajal večji del slovenskega ozemlja

Točnih letnic nastanka pražupnij ne poznamo. Hoška pražupnija, pod katero je sodilo tudi Lovrenško, je verjetno nastala sredi 11. stoletja. Kot je za vse pražupnije značilno, je tudi hoška pražupnija obsegala velik kos ozemlja od Zavrča in Haloz na vzhodu do pohorskega potoka Velke na zahodu. Na južni strani Lovrenškega je na vrhu Pohorja mejila s konjiško pražupnijo, nadalje je njena meja tekla čez Boč in Donačko goro do Sotle na jugu. Zaradi tako velikega ozemlja imenujejo hoško pražupnijo »mati mnogih cerkva«. Skozi zgodovino je na njenem prvotnem ozemlju nastalo kar 53 župnij. Prva, ki se je osamosvojila izpod nje, je bila lovrenška župnija.

V 11. stoletju je na Koroškem nastala vrsta benediktinskih samostanov, med njimi tudi samostan v Šentpavlu v Labotski dolini. Njegov ustanovitelj Engelbert Spanheimski mu je ob ustanovitvi, okrog 1. maja 1091, poleg ostalih posesti podaril tudi »pusto pokrajino Radomlje imenovano, kjer naj nekaj bratov živi samostansko življenje«. Pusta pokrajina ob Radoljni je bila kot nalašč za kontemplativno življenje benediktinskih menihov, ki so navdih za umik v samoto črpali iz Jezusovega 40-dnevnega posta v puščavi. Na neki način je s to »odmaknjenostjo« Lovrenc zaznamovan še danes, saj so imeli v izhodišču meniški ideali prednost pred kasnejšimi gospodarskimi, trgovskimi in prometnimi interesi.

Po nekaterih razpravah naj bi še pred šentpavelsko poselitvijo sveta ob Radoljni tod stala kapela sv. Lovrenca. Neposredni dokazi za to trditev zaenkrat še ne obstajajo, vsaj ena izmed listin izpred leta 1191, v katerih je govora o šentpavelski posesti, bi kapelo z imenom zavetnika morala omenjati. Prva omenja cerkev v Radomljah listina papeža Lucija III., datirana 21. septembra 1184, s katero papež šentpavelskemu samostanu potrjuje vse pravice nad imetjem, ki ga je in ga še bo dobil, med njimi tudi do cerkve v Radomljah. Cerkev še ni imenovana z imenom patrona, bi pa verjetno bila, če bi tod res poprej stala kapela sv. Lovrenca. Z imenom sv. Lovrenca se cerkev prvič omenja v listini, nastali dne 15. novembra 1191. Z njo je oglejski patriarh Gotfrid na prošnjo šentpavelskega opata Peregrina podaril samostanu cerkev sv. Lovrenca v Radomljah, ki je stala na samostanski zemlji in v samostanskem gozdu. Zanimiva je omemba desetine, do katere ima samostan pravico, saj posredno razkriva, da je bila takrat cerkev že sedež lovrenške župnije.

Leta 811 je z odločitvijo Karla Velikega postala reka Drava za slovensko ozemlje pomembna cerkveno-upravna meja. Župnije severno od Drave so bile pod pristojnostjo salzburške nadškofije, župnije južno od nje pa pod pristojnostjo oglejskega patriarhata. Čeprav so sčasoma na ozemlju obeh nadškofij nastale nove škofije, je ta osnovna razmejitev obstajala vse do ukinitve oglejskega patriarhata leta 1751. Zato je spore zaradi cerkve sv. Lovrenca dokončno razreševal oglejski patriarh.


Reka Drava je bila vrsto stoletij meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom

Oglejski patriarh Wolfker je leta 1214 dokončno razrešil tudi spor glede cerkve sv. Lovrenca, ki je nastal med šentpavelskim samostanom in župnikom v Hočah. Že prej sta sprti strani prepustili končno odločitev razsodnikom iz vrst duhovščine in plemstva. Ti so razsodili, da samostan prepusti hoški župniji posest v Bezeni, vredno ene marke letnega dohodka, v zameno pa se samostanu prizna pravico do cerkve sv. Lovrenca z župnijskimi pravicami med potokoma Lobnico na vzhodu in Velko na zahodu. Z listino, 24. oktobra 1214, je patriarh Wolfger razsodbo potrdil, obenem pa dodal, da ima šentpavelski samostan cerkev sv. Lovrenca v lasti več kot 60 let. S tem dogodkom se je lovrenška župnija dokončno ločila od hoške pražupnije. Župnijske pravice v njej pa so vse do razpusta šentpavelskega samostana leta 1782 pripadale vsakokratnemu opatu.


Listina, s katero je patriarh Wolfker potrdil šentpavelskemu opatu Ulriku župnijske pravice med potokoma Lobnico in Velko

Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ali Nemško cesarstvo (962–1806) je država, v kateri se je nahajal večji del slovenskega ozemlja title=
Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ali Nemško cesarstvo (962–1806) je država, v kateri se je nahajal večji del slovenskega ozemlja
Reka Drava je bila vrsto stoletij meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom title=
Reka Drava je bila vrsto stoletij meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom
Listina, s katero je patriarh Wolfker potrdil šentpavelskemu opatu Ulriku župnijske pravice med potokoma Lobnico in Velko title=
Listina, s katero je patriarh Wolfker potrdil šentpavelskemu opatu Ulriku župnijske pravice med potokoma Lobnico in Velko
 
comments powered by Disqus