O napitnicah, banketih in rodoljubju

sobota, 12. aprila 2014, avtor Pohorc

Že od ustanovitve leta 1885 je bilo lovrenško Kmečko bralno društvo povezano s sorodnimi organizacijami v soseščini in tudi oddaljenih krajih. Skoraj redno so se društvenih zborovanj udeleževali predstavniki akademskih društev »Slovenija« z Dunaja in »Triglav« iz Gradca. Akademsko društvo Triglav je bilo ustanovljeno leta 1874. Združevalo je v Gradcu živeče študente in izobražence slovenske narodnosti, pridružili pa so se jim tudi pripadniki drugih slovanskih narodov. Namen društva je bil krepiti in širiti narodno zavest, kakor tudi slovansko vzajemnost, med širše ljudske sloje. Društvo je prirejalo izlete v domače kraje, kjer je organiziralo družabne, kulturne in izobraževalne prireditve.

Konec maja leta 1888 je Akademsko društvo Triglav obiskalo tudi Sv. Lovrenc ob koroški železnici in o izletu obširno poročalo v Slovenskem narodu. V tem času je bil predsednik društva študent prava, kasnejši odvetnik in narodni delavec, Ivan Glaser, doma s Činžata.
Tukaj objavljamo samo tisti del poročila, ki se nanaša na Lovrenc, povejmo samo to, da so bili izletniki že v Mariboru toplo sprejeti in so nazdravili že vrsti slovanskih narodov, ki jih resnici na ljubo ni malo!
(Jezik poročevalca je nekoliko izumetničen in tudi za tisti čas nenavaden, morda kot olajševalno okoliščino upoštevamo, da so v društvu prevladovali pravniki.)

Izlet akademičkega društva „Triglav" k Sv. Lovrencu ob koroški železnici

/…/ Dospevši na kolodvor v Sv. Lovrenci malicali smo v gosp. Vicmana gostilni, dična hčerka krčmarjeva pa pripela je vsakemu izletniku o slovesu lep šopek s slovensko trobojnico na prsi. Napotili smo se potem peš proti jedno uro od postaje oddaljenemu trgu Sv. Lovrencu. Od postaje do trga spremljalo nas je pokanje možnarjev in kopice domačinov pozdravljale so nas raz brd in gričev z živioklici. Raz hiš vihrale so zastave narodne, cesarske in deželne. Prišedši v Puščavo, vas pred Sv. Lovrencem, bila nam je pot zaprta. Od šole čez cesto stali so v vrsti dečki in deklice s soljo, kruhom in vinom, za njimi pa Puščavski župnik g. Kralj, župan g. Lampreht in učitelj g. Fr. Praprotnik. Ko je okusil vsakdo iz izletnikov po staroslovanski navadi kruha in soli ter ulovil po nekaj šopkov, s kojimi so nas s šolskih oken obsule učenke Puščavske, povzel je besedo učitelj gospod Praprotnik in v lepem govoru pozdravil goste. S toplimi besedami govoril je pravnik gosp. Sajnkovič v zahvalo. Ogledali smo si še cerkev, potem pa nadaljevali svojo pot v sv. Lovrenc, kamor smo dospeli o polu jedne popoldne. Ob jedni uri začel se je banket, kojega se je udeležilo do 80 oseb.

Mej banketom povzel je prvi besedo učitelj g. Šac in nazdravil Nj. V. cesarju. Zatem oglasil se je g. Praprotnik in v uprav krasnem govoru pozdravljajoč še jedenkrat goste napil mladini slovanski. Predsednik „Triglava" napival je Hrvatom in Bolgarom. Odgovarjala sta mu predsednik „Hrvatske" drd. med. E. Breberin in tehnik S. Mamartakov. Pravnik Josip Fon napival je Srbom, odgovarjal mu je medicinec V. Trojanović, modroslovec Fr. Gestrin nazdravljal je Čehom, odzdravljal je njemu pravnik E. Hartl. Nadalje zahvalil se je pravnik Janko Jamšek Sv. Lovrenčanom za vsprejem in napival še modroslovec Fr. Gestrin slovenskemu učiteljstvu. Ob 5. uri bil je banket končan: vsi smo bili zadovoljni z ukusno pripravljenimi jedili in izvrstno postrežbo gostilničarja g. Vinka Novaka (1). — Po banketu odšli smo, da si ogledamo nekoliko trg, ki je bil okrašen z narodnimi in cesarskimi zastavami (kar je baje jako grizlo zloglasnega Millemotha) in njega v resnici krasno okolico, s kakeršno se more le malo trgov slovenskih ponašati. Povrnivši se, našli smo pri g. Novaku že č. goste Mariborske, koje sta šla na kolodvor vsprejet dva gg. iz „odbora za izlet", in nekoje izletnike, ki so v jutro zamudili vlak in so se morali pripeljati za nami z „bliskovitim" vlakom.

Ob 8. uri zvečer začel se je koncert. Po pozdravu predsednika „Triglava" pravnika Ivana Glaserja, vrstila se je točka za točko, kojih vsaka je bila zvršena precizno in v obče zadovoljstvo. Sosebno ugajal je šaljivi govor medicinca Josipa Rakeža in sviranje tamburaškega zbora akad. društva „Hrvatska", kakor tudi točke, koje je izvajal oddelek vojaške godbe 47. pešpolka iz Maribora, ki je sviral tudi pri plesu in to večinoma slovanske komade. Ples, ki se je pričel po koncertu in pri katerem je povprečno plesalo do 30 parov, trajal je do ranega jutra, dokler se niso morali gostje Mariborski odpeljati na kolodvor.

V torek v jutro zbrali smo se zopet ob 9. uri v gostilni g. Novaka na malico. Pridružilo se nam je tudi nekaj gospode Sv. Lovrenške, mej drugimi ondotni kapelan gosp. J. Pajtler. Mej petjem in različnim drugim zabavanjem potekel nam je čas, in treba se nam je bilo ločiti iz prijaznega in gostoljubnega trga, ločiti marsikomu pač za vselej. — Okusivši še na pragu gostilničnem »šenjanževca" odkorakali smo po trgu v slovo pojoč „U boj !« — Težka bila nam je ta pot ločitve, jako težka, dasi nam je bila s cvetjem nastlana. Gospice Sv. Lovrenca namreč obsule so nas idoče mimo njihovih domovanj s šopki.

Koncem trga nekoliko v stran od ceste mej travniki stoji prijazen, bel dom. Gospodar njegov ni se rodil v Sv. Lovrenci, temveč gori na severu ob peneči se Vltavi. Dokler smo bivali v trgu, kamorkoli smo se podali, vedno bil je nam drag spremljevalec, dasi so mu že leta osivela glavo in da si je le težko hodil z berlo in jedno nogo. A starost ni mu udušila mladeniškega srca, ni mu zatrla ljubezni do slovanskega svojega rodu. Gledajoč ga, kako veselo je popeval z nami „Kde domov muj", „Hej Slovani!", „Domovina mili kraj!" itd, kako so se mu solzile oči o naudušenih govorih, spomnil sem se domovine naše in užalostil sem se, pomislivši, da se nam Slovencem tako malo takih mož poraja! Ko smo se približali domu, kjer prebiva ta vrli mož g. Šilhan, videli smo ga že daleč kako nas je izza vrtne ograje pozdravljal. Pojoč „Hej Slovane", stopali smo po cesti, dokler nas nista ustavila g. Šilhana sin in njega ljubezniva ženica - Slovenka ter nam v slovo natočila „šentjanževca".

Kakor pri prihodu tako pozdravljalo nas je tudi pri odhodu ljudstvo z živioklici.— Okolu 12 ure dospeli smo v Puščavo, kjer je bil obed v gostilni gospe Gatijeve (2). Pri obedu, o kojem se moramo istotako pohvalno izreči, kakor o banketu v Sv. Lorenci, počastili so nas gg. župnik, župan in učitelj Puščavski. Da se tudi tu nazdravljalo, je naravno. Prvi govoril je vč.  gospod župnik Kralj in v daljšem, jedernatem govoru napil slovanski mladini in vsemu slovanstvu. Zatem nazdravljal je modroslovec Fr. Gestrin g. župniku in v obče narodnemu mučeništvu. Gospod učitelj Fr. Praprotnik napil je Jugoslovanom, na kar mu je odgovarjal Hrvat drd. med. Fran Domaldović. Modroslovec Fr. Gestrin nazdravil je še županu g. Lamprehtu kot predsedniku „Kmetskega bralnega društva", na kar se je le-ta zahvalil poudarjajoč, da si vedno in povsod obranimo za slovanstvo vneto srce, ki naj nas vodi v vseh naših delih, kajti le v slovanstvu je naš spas. Ko je pil še Bolgar Sava Murnatarkov gosp. župniku zahvaljujoč se na njegovi gostoljubnosti, morali smo se dvigniti, da smo še o pravem času dospeli na postajo v Faalu, odkoder smo se odpeljali nazaj proti Mariboru../.../

Končujoč svoje poročilo trdim smelo, da tako prijetnih ur kakor ob izletu „Triglavovem" morda mnogi še ni užil iz izletnikov in da si bodo gotovo vsi ohranili še v poznih časih, ko pojde vsak sam „skoz življenja zmede", krasne spomine na Sv. Lovrenc, Maribor in Puščavo.

(Slovenski narod, 4. junija 1888)

 

 (1) Banket se je odvijal v Gostilni pri golobu (Gasthaus zur Taube), današnji Urbančevi gostilni.

 (2) Tudi nekateri drugi podatki razkrivajo, da je bila današnja Koresova gostilna še v 80. letih 19. stoletja v lasti družine Gatti. Za leto 1852 vir omenja, da je bila tu "cestni pekar"(Strassenbäck), za leto 1884 pa vir pravi, da se poslopje imenuje Gattijeva ali Tacerjeva hiša.Več o gostilnah v prispevku Franca Verovnika.

 

comments powered by Disqus