Spomin na praznovanje 900-letnice

nedelja, 22. september 2013, avtor Pohorc in Anžej Bečan

Bil je lep, sončen in topel dan. Zadnji dan koledarskega poletja, 22. septembra 1991, je Lovrenc slavil prav poseben praznik, minilo je 900 let od prve pisne omembe sveta ob Radoljni. Vso leto je minevalo v znamenju tega jubileja. Še sto let nazaj, leta 1891, je častitljiva obletnica odšla neopazno mimo naših prednikov. A tokrat je bilo drugače, Lovrenčani so se dostojno in po svojih najboljših močeh spomnili svoje preteklosti.

Nekaj vznemirljivega je bilo v tistem času. Za nami je bila desetdnevna vojna, Slovenija je za kratek čas obstala v praznem teku moratorija nad osamosvojitvijo, na sosednjem Hrvaškem pa se je že razbesnela morija, ki je zaznamovala republike nekdanje Jugoslavije v naslednjih letih. Na fotografijah iz tistih dni smo videti nekoliko čudni v pisanih srajcah, ženske se še niso poslovile od »trajnih kodrov« in marsikatero moško glavo, ki ji je bilo to naravno dano, je krasila »bundesliga frizura« po vzoru nemške nogometne reprezentance. Ja, to so bili časi, ko so tudi naši politiki imeli samo en »gvant« za televizijske kamere. Z otroško naivnostjo smo zrli v prihodnost in si slikali novi svet. Nekateri zelo idealistično, drugi bolj praktični pa so nove čase že udejanjali na svojih bančnih računih.

Na leto 1991 me spominja knjiga Lovrenc na Pohorju skozi stoletja. Končno je tudi Lovrenc dobil svojo zgodovinsko publikacijo. Sem lastnik dveh izvodov, enega, ki nekoliko svečano in prašno ždi na polici, in drugega, ki je ves razcefran in popisan vedno na dosegu roke. Knjiga je seveda hvaležen vir podatkov, vendar me skrbi, če jo kdo prebira iz čistega veselja. Muka zgodovinopisja je pač v tem, da nenehoma rokuje s podatki in suhoparnimi dejstvi, skrbi me pa predvsem to, če bi naši predniki razumeli vse, kar smo o njih napisali. Upam le, da Lovrenčani ne jemljejo te knjige kot Biblije zgodovine kraja, v katerem živijo. Še veliko poglavij iz njegove preteklosti je praznih in nepopisanih. Vsekakor pa mi je ostal v lepem spominu obisk zdaj pokojnega dr. Jožeta Koropca v takratni kinodvorani, kjer nam je na preprost in hudomušen način razložil, kaj vse se skriva o naši preteklosti v zaprašenih urbarjih in listinah. Še posebej sem si zapomnil njegov nauk, da mora zgodovinar kraje, ki jih obravnava, tudi prehodoti in jih imeti v nogah, ne samo v glavi. Seveda se tudi takrat nismo mogli izogniti vprašanju: »Ali je bilo res tukaj nekoč jezero?«

Nekega popoldneva v zgodnjem poletju 1991 sem »pasel firbec« pred tistim, kar je še ostalo od slavnega hotela Jelen. Tistega dne so ga dokončno porušili. Njegov konec ni bil preveč dramatičen, nekako medlo in brezbrižno se je posedel vase. Zadnja leta je bil namreč edini lovrenški hotel le sramota, ki je kazila videz Trga, komu je še bilo mar zanj, če so bile v zraku obljube o novem in lepšem hotelu. Danes na njegovem mestu zeva velika praznina. Vse bolj pa vrejo na dan z nostalgijo začinjeni spomini. Le spomnite se vsega, kar ste doživeli pri Jelenu, pa vam ne bo vseeno.

Pa se vrnimo k tisti lepi septembrski nedelji. Dišala je po golažu in po sveže zlikanih pisanih srajcah. Pred odrom so se na lesene klopi posedli častni gostje. Kdo bi se dandanes spomnil vseh imen, v spominu je ostal predvsem predsednik republike Milan Kučan. Mi bolj preprosti ljudje smo sedeli zadaj in udobno namestili komolce na mize, pripravljene za kasnejšo veselico. Drugače, kot da je bila proslava zelo lepa, se ne da povedati. Lovrenčani so brez kakršnekoli tuje pomoči izvrstno opravili svojo nalogo. Združene moči in talenti Lovrenca: godbeniki, Gozdar, Anina dekleta, ljudske pevke, folklorna skupina, glasbeniki, napovedovalci, recitatorji … so nam pričarali proslavo, ki ni pustila ravnodušnega niti vseh ceremonij vajenega predsednika Kučana. Na koncu je menda vprašal: »Kdo vam je naredil proslavo?« Lovrenčani so mu odgovorili: »Mi sami!«