Priprava drv nekoč in danes

torek, 23. september 2014, avtor Leo Čelofiga


Sečnja in spravilo lesa ter priprava drv imajo v Lovrencu dolgo tradicijo. Gozd je včasih mnogim dajal osnovni vir zaslužka. Holcerji so delo v gozdu opravljali ročno, »furmani« so les prevažali z voli ali konji, pozimi pa »samotež« s sanmi (»pokom«). Z razvojem tehnike; motornih žag in traktorjev je delo v gozdu postalo lažje in količina spravljenega lesa se je povečala. Starejši lovrenčani se takole spominjajo dela v gozdu.

 

 

Gospod Karničnik se takole spominja svojega dela v goši (gozdu):

V gošo sta šla vedno najmanj dva človeka. Prvo holcarjevo delo je bil zasek s sekiro. Nato sta začela žagati. Pri tem sta uporabljala cuk žago (žaga robidovka), nekaj let kasneje žago amerikanko – ta je imela drugačno obliko zob in širši žagin list.
Ko je bil zarez nekoliko globlji, sta začela podlagati lesene ali železne kajle (zagozde). Temu opravilu so pravili kajlanje (kelanje) in je bilo namenjeno pravilnemu nagibu podirajočega drevesa. Pri žaganju sta morala paziti, da nista prerezala ščetine. Podrtemu drevesu sta nato začela klestiti (špacati) veje. Sledilo je širfanje (lupljenje skorje).
Posekan les so morali spraviti s sečišč (šlagov) na kupe ali skladovnice, ki so bile v bližini voznih poti. Pri tem so si pomagali s cepini, posebno v odročnih predelih, ko so morali hlode štrafati (vlečti) do rampe (nalagalnega prostora). Zdaj so bili na vrsti furmani (vozniki).
Delo pri sečnji, posebno pri močnejšem drevesu, je bilo zahtevno. Zato je pri sečnji večje površine in večje količine lesa, delo opravljalo večje število delavcev, ki so se organizirali v tako imenovane kompanije. V taki skupini sta dva podirala drevesa, jih razžagala na hlode različnih dolžin, tretji je klestil veje, četrti pa širfal (lupil skorjo).

Pripovedoval g. Alfonz Karničnik


ŠTEFAN SKAČEJ ( furman – volar)

Gospod Štefan je bil furman (vozač) 15 let. Plohe (hlode) je vozil z voli – zato se je imenoval volar. Na furo (vožnjo) se je odpravil zelo zgodaj, tako da je bil ob svitu že na delovnem mestu.
Poleti je vozil z vozom, pozimi pa s posebnimi sanmi (pokom). Voz je bil sestavljen iz dveh delov – prednji del se je imenoval padev, zadnji pa štirnik. Plohe so naložili na prednji del, jih povezali z verigo (poveznico) in pritrdili s hoklom (kavljem). Tako so peljali plohe (hlode) po goši (gozdu) do gozdne ceste. Na cesti je zadnji del voza povezal s štango (kolom) s sprednjim delom in hlode s pomočjo cepina spajsal (premaknil) od strani na zadnji del. Tako je bil voz primeren za vožnjo po cesti.

 

Prevažanje hlodov z voli

Pot od sečišč do žage ali do železnice je bila dolga več kilometrov, zato je na dan opravil le eno furo.
Zanimiva so bila še povelja za vole, npr.:
- voha je pomenilo stoj,
- hop je pomenilo levo k sebi,
- stija pa desno od sebe.

Pripovedoval g. Štefan Skačej

LUBO BREZOČNIK (kujor – konjar)

Podobno kot g. Štefan z voli, je g. Lubo spravljal hlode do žage s konji in to kar polnih 30 let.
G. Lubo ni bil le furman, temveč je moral sam podreti drevesa in jih po cele dneve štrafati po gozdu do ceste. Ko je imel dovolj hlodov pri cesti, je vpregel konje in se odpravil na furo. Hlode je vozil na žago, ki je bila precej oddaljena, zato je tudi on opravil le eno furo na dan.
Zvedela sva, da so bili konji močnejši in hitrejši od volov. Prav tako so bila kopita (podkve) pri konju vzdržljivejša (kovač jih je koval le vsake tri mesece, medtem ko pri volih vsak teden).
Gospod Lubo se je spomnil nekaterih dogodivščin med kujarji, npr. kako so konji na povratku kar sami zavili do gostilne ob poti – torej so morali za njimi še kujarji.
Povelja pri konjih so bila tudi zanimiva in sicer:
jeha je pomenilo ustavi, tibu je pomenilo desno, bistrahar pa levo.
Gospod Lubo je bil najinega obiska zelo vesel in nama je z velikim navdušenjem pripovedoval o svojih furmanskih časih.


Prevoz hlodov s konji

Povzeto iz raziskovalne naloge »Pohorska holcarija« (str. 6−8), Marcel Mumel in Zala Wolfgruber (2010).

 

Da ohranimo tradicijo in znanje prenesemo na mladi rod smo izvedli prireditev, na kateri smo prikazali kako so se cepala drva nekoč in kako se danes.

Pripravili smo tri načine cepanja drv.

1. Cepanje na roke

Včasih so drva naredili kar v gozdu, jih zložili pod gostimi drevesi, da so se posušila. Cepali so jih na roke in v parih, pri tem so uporabljali sekiro in mezl, v kolikor to ni zadoščalo so si pomagali z železnimi kilami in šorli.



Na roke sta »cepala« Danilo in Darko Čelofiga
 

2. Cepanje na »cveder«

Z razvojem gozdne mehanizacije so se pojavili cepilci na sveder. Cepanje na sveder je bilo nevarno saj, je marsikatero »drovo« zbilo, zato je za varno delo bila potrebna velika koncentracija. Sveder se je ob dolgotrajni uporabi močno segrel in ga je bilo potrebno hladiti z oljem. V kolikor pa je »rolič« na »cvedru« prijelo, ga je moral traktorist z vzratno vožnjo odviti, kar pa je vzelo precej časa. Na »cveder« so cepali le metrska drva.
 



Na »cveder« je cepal Janko Mert s pomočnikom Borisom Jeseničnikom

3. Cepanje na hidravlični cepilec

Cepanje s hidravličnim cepilcem je v zadnjem času najbolj razširjen način cepanja drv. Je tudi najbolj varen in delavcu omogoča, da lahko cepa drva različnih dolžin.
Cepilna sila znaša kar 200 kN, kar lahko primerjamo z maso 20 ton. Na ta način lahko cepamo drva maksimalne dolžine 1,1 m in premera do 100 cm.



Na hidravlični cepilec je »cepal« Goran Švajger s pomočnikom Robertom Gričnikom


Obiskovalci prireditve so se lahko pomerili v rezanju s »cug« žago ali v slalomu med ovirami.


Zmagovalca v rezanju s »cug« žago: Beno Hernah in Jure Obad

Tudi mladi so se preizkusili.

Demonstracija: Aljoša Štraus

Najbolj hitri so bili najmlajši

Na ogled smo postavili stare in nove motorne žage in nekatere tudi preizkusili.




Otroci so se lahko popeljali s kočijo in jahali konje.



Na koncu so za delo krepko poprijeli fantje, ki počasi rastejo v može.


Po opravljenem delu, se je vsem prilegla topla malica.



 

Prireditev smo pripravili v okviru kampanje županskega kandidata Lea Čelofiga in njegove liste.



Lovrenčane smo želeli opomniti na naše običaje in delovne veščine, ki jih je potrebno ohranjati za naslednje generacije.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste pomagali pri prireditvi in ki ste nas prišli poslušat.

PONOSNI smo, da smo vse potrebno za prireditev nabavili pri LOVRENČANIH:
- meso in vse potrebščine za jedačo pri Mesariji Javornik;
- kruh pri Hašimu Martinaju;
- pecivo pri društvu Kmečkih žena;
Pijačo pa so si obiskovalci kupili sami v Kava bar Jelenček.
Na naši spletni strani: www.z-nami.si si boste lahko ogledali kak filmček s prireditve.

"Ne gre za to, da tisto, kar delaš, ljudje odobravajo, temveč za to, da tisto JE dobro." (Elisabeth S. Lukas)
 

 title=
Prevažanje hlodov z voli title=
Prevažanje hlodov z voli
Prevoz hlodov s konji title=
Prevoz hlodov s konji
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
Zmagovalca v rezanju s »cug« žago: Beno Hernah in Jure Obad title=
Zmagovalca v rezanju s "cug" žago: Beno Hernah in Jure Obad
Tudi mladi so se preizkusili. title=
Tudi mladi so se preizkusili.
Demonstracija: Aljoša Štraus title=
Demonstracija: Aljoša Štraus
Najbolj hitri so bili najmlajši title=
Najbolj hitri so bili najmlajši
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 
comments powered by Disqus