Romanje na Poljsko
petek, 26. julija 2013, avtor Franc Bečan, foto Matej Paulič in Franc Bečan
Lovrenški farani smo v organizaciji agencije Aritours Maribor pod vodstvom duhovnega vodje župnika g. Jožeta Hrastnika ter vodnice ge. Marije Osredkar v dneh od 11. 7 do 14. 7. 2013 poromali na Poljsko. V štirih dneh smo prepotovali naslednje kraje:
Lovrenc–Olomouc–Čenstohova–Auschwitz–Wieliczka-Krakow–Lagiewniki–Wadowice–Lovrenc.
Namen romanja je bil obisk romarskih središč na južnem Poljskem, ogled naravnih lepot in zgodovinskih znamenitosti na tej poti, duhovna poglobitev na milosti polnih krajih in prijetno druženje s sovaščani.
Na poti do poljske meje smo občudovali avstrijsko in češko pokrajino in si s kmečkim spoštovanjem ogledovali vzorno zasejane njive z oljno repico in žiti. V oči so nam padle tudi številne vetrnice za proizvodnjo električne energije. Naužili smo se občutka napredka, reda in delovne vneme.
Najprej smo se ustavili v enem najlepših čeških mest na Moravskem – v Olomucu. To staro mesto, v katerem so se na univerzi šolali tudi Slovenci v času Avstro-Ogrske (npr. Fran Levstik), je polno umetnostno-zgodovinskih spomenikov:
Staro mestno središče z občudovanim tramvajem
Ob kipu Merkurja
Gotska cerkev sv. Vaclava, kjer smo imeli mašo
Mestna hiša z uro, ki kaže tudi koledar svetnikov, letne čase, dopolnjena pa je tudi s proletarskimi freskami novejšega časa
Po prehodu poljske meje smo se začudili močno spremenjenemu okolju. Nikjer ni bilo njiv, kot prej na Češkem. Na sorazmerno ravnih površinah je rastla dolga trava in grmičevje, podobno kot pri nas na Krasu. Nikjer ni bilo videti kmetij. V mestih smo videli zapuščene tovarne. Vse je kazalo na veliko revščino.
Na večer prvega dne smo se nastanili v božjepotnem kraju Čenstohova. Drugo jutro smo obiskali najznamenitejšo romarsko cerkev na Poljskem. Imenujejo jo tudi Jasna gora. V njej častijo Mater Božjo ob bizantinski ikoni iz 14. stoletja. Poljaki so zelo pobožni ljudje. Cerkev je bila nabito polna vernikov na kolenih pred podobo Matere Božje. Tej narodni zavetnici posvečajo celo svojo družino. Cerkev je znana tudi iz poljske zgodovine. Švedi so v 17. stoletju hoteli zavzeti ta kraj. Po čudežu hrabrosti 150 vojščakov, ki so z obzidja odbili napade več tisoč Švedov, je kralj Jan Kazimir Mater Božjo z Jasne gore poimenoval kraljico poljske krone. Dogodke je popisal Henrik Sienkiewicz v romanu Potop.
Vhod v svetišče Jasna gora z grbom papeža Janeza Pavla II
Kapela milostne ikone Matere Božje
Po maši v eni od stranskih kapel smo se podali na obzidje, pod katerim so postaje križevega pota. Prevzeti od svetosti kraja, kjer smo se nahajali, smo zbrano in pobožno molili križev pot. Ob vsaki postaji nam je g. župnik v preprostem nagovoru s prilikami iz domačega življenja povedal, kako nam posamezne postaje križevega pota kažejo načine obnašanja v vsakdanjem življenju in dejanja v odnosih s soljudmi ter življenjske usmeritve za večnost. Z občudovanjem in odprtih src smo ga poslušali.
Razmišljanja o človeških dejanjih in nehanjih smo nadaljevali popoldne, ko smo obiskali zloglasno nacistično taborišče Auschwitz. Skupaj z vodnikom smo pretresli številna vprašanja, ki se človeku porodijo ob moriji, ki se je tukaj dogajala med vojno. Pretreseni smo bili ob pogledih na objekte v taborišču, na slike preganjanih ljudi in na njihovo trpljenje. Zamislili smo se ob dejstvih, kako malo je vreden človek, ko ponorijo krvniki in zaslepljenci.
Vhod v taborišče Auschwitz
Taboriščne stavbe z mrežo in s stražnimi stolpi
Gora osebnih predmetov, ki so nekdaj pripadali živim, nedolžnim ljudem
»Mašinerija« za uničevanje
Naslednje jutro smo obiskali rudnik soli Wieliczka, ki je pravo čudo narave in delo človeških rok. V rovih pod zemljo smo občudovali prelepe dvorane, kapele in kipe izdelane iz kamene soli.
Dvorana pod zemljo
V tej dvorani smo zapeli pesem Marija skoz' življenje. Majhen slovenski zbor je napolnil dvorano s svojimi ubranimi glasovi in požel aplavz prisotnih obiskovalcev.
»Arhitektura« podzemnih rovov
Zadnja večerja vklesana v steno kamene soli
Ogledali smo si tudi Krakow, dolgoletno zgodovinsko in kulturno središče Poljske. V njem je bil bodoči papež Janez Pavel II nadškof. Mogočno prestolnico krasi grad Wawel s stolnico, prav tako tukaj najdemo mnoge prelepe stare stavbe.
Grad Wawel
Stolnica na gradu Wawel, v njej so grobovi poljskih kraljev. Poleg njih je tudi grob celjske princese Jadvige, ki je postala poljska kraljica.
Mestni trg s kipom pesnika Adama Mickiewicza
Popoldne tretjega dne smo obiskali novozgrajeno svetišče blaženega papeža Janeza Pavla II. Občudovali smo darežljivost poljskih vernikov za to ogromno zgradbo in njeno veličastno notranjost. Tudi tukaj se je pokazala globoka vernost Poljakov in prava zaljubljenost v »njihovega« papeža. Glavno svetišče je osemkotno z osmimi kapelami v spodnji etaži. V zgornji etaži pa je le en velik oltarni prostor.
Svetišče krasijo mozaiki slovenskega umetnika p. Marjana Rupnika, ki so bili v bizantinskem stilu narejeni prav letos. Izgledajo veličastno in so nam bili v ponos.
Svetišče bl. Janeza Pavla II
Notranjost svetišča
V tej cerkvi, ki hrani kapljico krvi bl. Janeza Pavla, smo imeli sveto mašo. Obred na tem svetem kraju je v dno duše prevzel vse romarje. Močno ganjen je bil tudi mašnik g. Jože Hrastnik.
Četrti dan smo šli v kraj Lagiewniki, kjer je živela svetnica Favstina Kowalska, poslanka Božjega usmiljenja. Obiskali smo samostan, kjer je prebivala in doživela Jezusovo razodetje. Videli smo njeno samostansko celico. Nato smo imeli mašo v novem svetišču Božjega usmiljenja.
Cerkev Božjega usmiljenja z grobom sv. Favstine Kowalske
Zadnji naš obisk na Poljskem je pripadal rojstnemu kraju papeža Janeza Pavla II – Wadowicam. Videli smo rojstno hišo papeža in si ogledali razstavo slik iz njegovega življenja. Cerkev, kjer je bil krščen, smo si lahko ogledali le od zunaj, saj je bila kljub pozni uri (okrog 13. ure) nabito polna z verniki, ki so prišli k sveti maši.
Kip bl. Janeza Pavla v Wadowicah, v ozadju je papeževa rojstna hiša
Na Poljskem smo povsod opazili cerkve polne ljudi. Tudi v nenavadnih urah so ljudje sedeli v klopeh in molili. Nobena cerkev ni bila prazna, tudi ob delavnikih ne. Iz tega smo sklepali na globoko vernost tega naroda. Po vsem tem nam je bilo kar razumljivo, da so Poljaki imeli v zadnjih desetletjih kar tri svetnike.
Najprej sv. Favstino Kowalsko, ki je ljudem prenesla razodetje globine Božjega usmiljenja. Med vojno je svetništvo zaslužil p. Maksimiljan Kolbe, ki je v taborišču Auschwitz prostovoljno šel v smrt namesto družinskega očeta z več otroki. Tretji pa je papež Janez Pavel II, ki ga kot našega sodobnika zagotovo poznamo po ljudomilosti, srčnosti in obisku mnogih držav po svetu. Bil je na obisku tudi v Sloveniji, ko je za blaženega proglasil Antona Martina Slomška in nam zagotovil: »Papež 'ma vas rad!«
Skupinska slika romarjev