9. planinski tabor Jezersko 2024
ponedeljek, 14. oktobra 2024, avtor Živa Kranjc
Ko je sonce kazalo že prve znake poletja, se je v soboto, 29. junija 26 otrok, starih med 7 in 17 let, z avtobusom odpravilo na 9. planinski tabor, ki smo ga letos doživeli na Jezerskem. Jezersko velja za eno lepših dolin v Sloveniji. Zelena dolinica, polna pašnikov in idiličnih kmetij, leži tik ob meji z Avstrijo, na vzhodu jo obdajajo Savinjske Alpe, na jugu pa se pot spušča v najdaljšo slovensko vas – Kokro. Tabor planinskega društva Fram, katerega gostje smo, je bil postavljen na velikem travniku, na Spodnjem Jezerskem, natančneje pri domačiji Virnik. Prostor je bil obdan na eni strani s cesto, po kateri smo odhajali novim dogodivščinam naproti in s potokom Kokro, ki je nam poživljala utrujene noge, na drugi strani.
Planinsko izkušnjo smo poleg otrok doživeli še dva odrasla člana planinskega društva Lovrenc na Pohorju, pet vodnikov omenjenega društva in revirna gozdarka, ki so se izmenjavali, ter dve mentorici planinske dejavnosti, ki sva bili z otroki čez cel teden.
1. dan, sobota, 29. 6.
V jutranjih urah smo se zbrali na parkirišču pri Prireditvenem prostoru, kjer nas je čakal avtobus. Do vrha smo s prtljago zapolnili avtobus, staršem pobrisali kakšno solzico in s pesmijo pričeli 3 urno vožnjo na luštno. Po namestitvi v naše začasno prebivališče smo si napolnili trebuščke z okusnim kosilom ter se odpravili na raziskovanje okolice tabora. Ogledali smo si Lehnjakove izvire, tako imenovane Slovenske Pamukale in nahajališče kamnine lehnjak, ki na Jezerskem nastaja neposredno pred našimi očmi. Pot smo podaljšali do partizanske bolnišnice Krtina, kjer se je med drugo svetovno vojno zdravilo približno trideset ranjenih partizanov. V njej so še danes na ogled pripomočki in oprema: ognjišče, panhobarji, ponve ipd., ki so jih uporabljali za zdravljenje in nego poškodovanih in obolelih. V današnjih časih pa si je v bolnišnici svoje domovanje uredil netopir. Popoldan smo igrali odbojko, zvečer pa zakurili naš prvi taborni ogenj.
2. dan, nedelja, 30. 6.
Po obilnem zajtrku smo pograbili nahrbtnike in se razdelili v dve starostni skupini. Mlajši smo z Majo in Barbaro odšli na Virnikov Grintovec (1654 m) skupaj s planinci PD Fram. Pot je bila zelo strma, vendar nič kaj posebnega za naše mlade gamse. Na vrhu se je razprostiral pogled na taborni prostor, joj kako veliko višinsko razliko smo premagali! Starejši pa smo se skupaj z vodnikom Maticem in Živo odpravili na Goli vrh (1787 m), kjer nas je skoraj odpihnilo. Še dobro, da ni odpihnilo Domna skupaj z njegovo prvo pomočjo, s katero je za silo popravil Mancin zobni aparat. Ob povratku se nismo mogli upreti namakanju nog v smaragdno Planšarsko jezero. Sledilo je kosilo, odbojka in ustvarjalna delavnica šivanja. Žal pa bolezen ni dopustila naši Isabelli ostati na taboru, z Maticem je tako v nedeljo zvečer odšla proti domu.
3. dan, ponedeljek, 1. 7.
Kljub napovedi slabega vremena nam je uspelo izpeljati krajši pohod do Ankovih slapov. Po krajši vožnji z osebnimi avtomobili (nagnetli smo se še Framčanom) smo se ustavili ob izviru Jezerska slatina in poskusili mineralno vodo, ki nam je dala moč za strm vzpon. Ob poti smo naleteli na gobe lisičke, jih pridno nabrali, zvečer pa nam jih je kuhar Marko spekel. Ob slapu smo se “pofotkali” in odhiteli nazaj, saj so se vremenske razmere poslabšale. Popoldan smo v šotoru, ki je služil kot jedilnica, izdelovali zapestnice, Maja je deklicam pletla kitke, na željo otrok pa smo si porisali tudi taborne majice. Pridružila sta se nam Simon in vodnica Urška, verjetno nista želela ostati brez majic. Zvečer smo jedilniški šotor preuredili v navijaško sobo in stiskali pesti za naše nogometne junake.
4. dan, torek, 2. 7.
Danes pa v Avstrijo, na Pristovški Storžič (1759 m), ki je izredno razgleden vrh nad Jezerskim. Z njega imamo lep pogled na severna ostenja Grintovcev preko Košute do Julijskih Alp. Na vrhu je železen križ z napisom: Koroška - svobodna in nerazdeljena, ki je bil postavljen ob 42. obletnici koroškega plebiscita. Zjutraj se je nam pridružil naš izkušen vodnik in reševalec Branko, še dobro, saj zastavljeni cilj ni bil ravno enostaven. Vreme se je izboljšalo, temperature so se dvignile in z njimi tudi vlaga ter sopara kar je otežilo že tako zahteven teren. Pri slednjem smo zelo hvaležni našim vodnikom, spremljevalcem in Framskim prijateljem, ki pomagajo in varujejo naše otroke in s tem omogočijo varen vzpon in sestop. Odpiralo se je nebo in odpirali so se vedno lepši razgledi na Kamniške planine. Na vrhu smo ponosno oblekli svoje taborne majice in se nastavili objektivu naše »uradne« fotografinje Karmen!
Vzponi so postajali vse bolj zahtevni, zato je prav, da rečemo še kaj o prvi pomoči, ki jo je nam predstavil Branko. Otroci so že zelo veliko vedeli, z zanimanjem poslušali in aktivno sodelovali. Večer smo taborniško zaključili z Živo P. na kitari.
5. dan. sreda, 3. 7.
Naš tabor se je prevesil v drugo polovico. Po napornem dnevu se je prilegla krajša in nezahtevna tura na Murijevo planino, ki se s svojimi 1239 metri razteza med Malim in Velikim vrhom nad Jezerskim. Do izhodišča v centru Jezerskega smo se odpeljali z avtomobili, saj je pot ob ovinkasti glavni cesti brez pločnika dokaj neprimerna za velike skupine pohodnikov. Pot nas je vodila po mehkem terenu čez travnike in skozi gozd, kar je še posebej ljubo revirni gozdarki Bredi, ki se nam je pridružila ta dan. Ko se je gozd končal, smo stopili na jaso polno gozdnih jagod! Njami! Pojedino iz nahrbtnika smo nadaljevali pri večji obnovljeni leseni koči, le ta pa je del bližnje Murijeve planine.
Po kosilu, ki je mimogrede vsak dan bolj in bolj prijalo, so nas gozdarka Breda, markacist Domen, vodnica Urška in gorski reševalec Branko popolnoma zaposlili v bližnjem gozdu. Breda je pripravila odlične igre in naloge s tematiko gozdne pedagogike, Branko in Urška sta nas vedno bolj vozlala s plezalnimi vrvmi, Domen pa je pripravil pravo likovno dejavnost na podrtem deblu. Urili smo se v risanju Knafličeve markacije. Vse naloge smo uspešno opravili, zato smo bili nagrajeni s Trojanskimi krofi, s katerimi sta nas presenetila starša Staša in Žive. Po krajši rehabilitaciji gležnja, se je v tabor vrnila Zala, ker pa bolezen nikoli ne počiva, je žal domov odšla Nuša. Dan smo zaključili s sodelovalnimi igrami, ustvarjanjem, kartanjem ter petjem ob tabornem ognju.
6. dan, četrtek, 4. 7.
7. dan, petek, 5. 7.
8. dan, sobota, 6. 7.
Zaključek
Dogodek je potekal v okviru PZS-jevih Planinskih taborjenj v letu 2024. Podprli so ga tudi donatorji iz Lovrenca in Občina Lovrenc za kar se vsem iskreno zahvaljujemo.