Mawal - arabski plesni večer

četrtek, 17. aprila 2014, avtor Mojca P. Vaupotič, foto Mateja Glavica

8. marca letos je Edita Čerče v povezavi z arabsko-slovenskim medkulturnim društvom Rozana, ki je bilo leta 2009 ustanovljeno v Mariboru, priredila mawal – arabski plesni večer. Ta večer je bil še posebej namenjen arbskemu nacionalnemu folklornemu plesu, imenovanemu dabke, ki ga je predstavila folklorna skupina Rozana. To je umetniško-plesna skupina z arabskimi in slovenskimi plesalci, ki gojijo posebej veliko ljubezen do orientalskih plesnih ritmov.

Vse skupaj je bilo prijetno obarvano še s plesnim nastopom trebušne plesalke in učiteljice orientalskih plesov Edite Čerče, z arabskimi prigrizki ter z nadobudnim in neumornim DJ-jem Mahmoudom Al Khatibom, ki je tudi sicer držal v dobrem vzdušju vse nastopajoče ter obiskovalce od začetka pa vse do konca predstave.

Tudi nekatere izmed članic našega plesnega društva Habibah smo se malwala udeležile. Tudi to je namreč ena izmed kulturno-umetniških prireditev, ki pusti v gledalcu pečat, pa ne samo zaradi prijetne orientalske glasbe, ampak tudi zaradi oblačil, ki so spet drugačna, kot smo jih vajeni pri »običajnih« orientalskih plesih, potem zaradi koreografije, vzdušja ter izvedbe programa nasploh.

O arabskem folklornem plesu, imenovanem dabke, je sicer že precej znanega, češ da je zanimiv in atraktiven, a tisti večer je še posebej pritegnil pozornost, saj je bil odlično predstavljen, pa še tisti, ki smo sedaj »že malce doma« v orientalskem plesu, smo se mu na koncu z veseljem pridružili. To je ples, katerega se pleše v arabskem svetu le ob veselih dogodkih – predvsem ob porokah. Je poskočen, dinamičen in poln pozitivne energije. »Dabkah« pomeni tolčenje z nogami, izvira pa iz področja Levanta, kjer so se gradile hiše iz kamna, strehe pa so bile iz lesa in slame. Delo je zahtevalo veliko kolektivno organiziranega dela, saj so s tolčenjem nog po slami dosegli kompaktnost, ki je bila potrebna za dobro in trdno streho. Ob pesmi se je tako razvil ples dabka, ki ponazarja tovrstno delo. Velja za najbolj priljubljen arabski tradicionalni ples držav bližnjega vzhoda, v Palestini, Siriji, Jordaniji, Libanonu, pleše se pa tudi v drugih arabskih državah.

Dabka se pleše v vrsti in ima vodjo, imenovanega »ra´as« (glava), kateremu je dovoljeno improvizirati potek samega plesa. Prav tako je vez med plesalci in publiko; v solo izvedbah pa ponazarja drevo, saj roke, dvignjene v zrak, simbolizirajo krošnjo, pokončno in ponosno deblo, premikanje nog v ritmu pa predstavlja korenine. Plesalci uporabljajo vokalizacijo za vzdrževanje energije med plesom.

Ob poročnih slovesnostih začne vokalist z značilnim uvodom, imenovanim »mawwal«. Vodja oz. »ra´as« prevzame vodenje skupine, ki prične z značilno kombinacijo treh korakov, preden se ples razvije. Za različne slovesnosti se uporabljajo različna oblačila.

Dabke so postale zelo popularne v 20. stoletju s pomočjo skladateljev, kot so Assi in Mansour Rahbani ter izvajalcev, kot so Zaki Nassif, Fairuz, Wadih el Safi in Nasri Shamseddine. V Libanonu je znana dabka skupina z imenom »Firkat el Arz«. V današnjem času pa deluje v Londonu uspešna skupina z imenom Al Zaytouna, katera je bila v gosteh tudi že v Sloveniji leta 2010.

Čeprav je vsaka kultura ponosna na svoje korenine, ne more uspevati, rasti in se razvijati brez stika z drugimi kulturami. V društvu Rozana verjamejo, da je največje bogastvo svetovne kulture v raznolikosti kulturnega dialoga. In ples je zagotovo eden izmed njih.

 

 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 
comments powered by Disqus