Rok Urnaut, Moj pogled na svet

sobota, 2. marca 2019, avtor Anžej Bečan

Lovrenčan Rok Urnaut svoje pronicljive in duhovite pesmi že nekaj let objavlja na socialnih omrežjih. Letos se je opogumil in jih izdal pesniški prvenec z naslovom "Moj pogled na svet". Knjigo lahko dobite v papirnici in cvetličarni Laurena, kmalu jo bo predstavil tudi na literarnem večeru.

Spodnjo spremno besedo je zapisala lektorica pesmi Milena Lozar

Rok in svet

Moj pogled na svet je prvenec mladega pesniškega ustvarjalca  Roka Urnauta, ki se z verzi spogleduje že daljše obdobje, se v njih sooča s sabo, svojim življenjem in svetom.  

Pesmi v zbirki niso ne tematsko ne zvrstno urejene, temveč jih avtor prepusti  brezredju, kakršno se zgodi samo po sebi. Kot bi hotel s tem porušiti meje, ki bi jih v ustvarjanju naj ne bi bilo (»grad je pevca brez vratarja«). Toda, ali si ne zaide v nasprotje, ko izbere kitičnost in bolj ali manj posrečeno rimo? Ali ne zoži s tem svojega  ustvarjalnega razpona?  Z začetno in končno pesmijo v svobodnem verzu nakaže, da ne.

Zaslutimo, da tudi na svet okrog sebe pogleduje ne ozko in popredalčkano, temveč stvarem, spoznanjem in priložnostim dopušča naključno prepletenost  v nenehno spreminjajočem se družbenem dogajanju in svetu. Kot v življenju išče in raziskuje svoj osebni, notranji utrip in svojo umeščenost v zunanjo, družbeno razgibanost, do katere je izrazito kritičen, takšnega dojemamo v pričujočih verzih.   

Razmišljujoče in osebnoizpovedno stopata v ospredje, v Rokovem pogledu na svet vsekakor ubirata svoj ton; razmišljujoče sorazmerno suvereno, osebna izpovednost pa  se mestoma izraža skozi (samo)spraševanja in (samo)odgovore. Kar ga zaznamuje, je nabor nasprotij in razdvojenosti. Krmari med njimi, dokler ne spozna, da je »živeti krasno«, zato »užij življenje«, za kar pa je potreben notranji mir, povezovanje s pozitivno razmišljujočimi, iskanje svetlobe, okušanje svobode. Sooča se z minevanjem, ločevanjem, odhajanjem, verjame v reinkarnacijo (»… vsaka duša zmeraj nazaj pride…«). 

Čeprav kdaj podvomi vase, sprevidi  lastno veljavo in rešitev pred pogubo. Spušča se v dialog med jazom in umom; slednjega je potrebno marsikdaj prelisičiti, da utihne, še zlasti, ko v pesnikov svet stopi Ona. Njej pravzaprav posveča zbirko. Ko se končno po 455. stopnici zgodi bistven preobrat , brez preobloženega ljubezenskega besednjaka pove, da je sprejet, od Nje izbran;  od njenega prihoda ni več »nikogaršnji osvajalec«, zave se svobode, otrese se strahu, sprijazni se s svojim mestom v svetu, zrenje vanj je svetlejše in jasnejše. Zave se svoje ustvarjalne moči. Ona, njegova kraljica, je inspiracija pesnjenja. 

Pesnik se sooča z družbenimi anomalijami, z njimi v družbeno-kritičnem pogledu drzno in naravnost     pokaže, kako posamezniki – »ovce« ‒  slepo sledijo njemu nesprejemljivim pojavom v družbi: dati jim je treba »kruha in iger«, jih speljati v virtualni svet in kronati materialne  vrednote.  Kot protipol navrže, kar sam meni, da je prav, da je rešitev, da je nuja v skupnosti, kjer posamezniki ne zmorejo /nočejo/ne želijo sami skozi turbolentnost sveta, ki mu ni več mar za moralne in etične vrednote (»stare vrednote«).  Umanjkanje le-teh (dobre misli, ponujene roke, bližina človeka, empatija, dobrota …), ruši človekovo in družbeno ravnovesje.  Spremembe bi še bile mogoče, če bi se človek zavedel, da je nuja  vedno znova iskati  (in poiskati) te »stare vrednote« in skozi njih »postati oddajnik za dobroto«. On sam utopično verjame v boljši svet, zato izbere »pogled angela« in ne »zveri«.

Močno je zasidran v naravi; z njo je Rok domač, je on, varen in posledično trden, neomajen. Igrivo jo nagovarja, ona mu nudi zatočišče, mir, brez nje človek ne preživi. A črnogled je avtorjev pogled na prihodnost Zemljanov in Zemlje. Kaj bo z obojim čez 30 let? Boleče je (samo)spraševanje o odnosu do zanamcev, kako jim bo mogoče živeti,  ko ne bo več cvetenja, ko »… bo modro nebo samo še iluzija?«. Odgovor je propad kot posledica vere v »lažne bogove«. Zaskrbi ga usoda naroda, strah ga je zanj, saj »… Slovencev brod tone …«.  Ozre se na človeka, ki postaja »moderni suženj«, utrujen in bolan od pehanja, brez sanj, ki jih je zamenjal za golo preživetje.

Svet, ki se Roku odpira pred očmi, je zanj realna stvarnost, ki kljub vsemu vse prehitro mineva, v kateri se opaja in napaja z občasnimi skoki v pretekli otroško-mladostni trenutek, ki se nikoli več ne ponovi, a po njem hrepeni. In ker svet odraslosti ni vedno po meri posameznika, je Rok prepričan, da svet  drvi v družbeno, naravno in sebe uničujočo katastrofo. On sicer vidi rešitve, a njegov glas je »glas vpijočega v puščavi«. 

Če je torej v pričujoči zbirki njegov osebnoizpovedni pogled optimističen, pa v pogledu na današnjo družbo, svet in Zemljo kot našo skupno odgovornost, prevladuje pesimizem.  

Milena Lozar

 

comments powered by Disqus