Št. Pavel: izlet h koreninam

nedelja, 1. september 2013, avtor teksta in fotografij Pohorc

Skoraj 700 let je bil naš kraj tesno, skoraj usodno in življenjsko povezan z benediktinskim samostanom v Šentpavlu v Labotski dolini. Že ob ustanovitvi samostana leta 1091 mu je njegov ustanovitelj Engelbert I. Spanheimski, poleg ostalih posesti, podaril tudi »pusto pokrajino Radomlje imenovano«. Šele s tem dogodkom stopa Lovrenško iz zgodovinske anonimnosti. Skozi stoletja se je pod vodstvom šentpavelskega samostana nekoč pusta dolina ob Radoljni spremenila v živahno kulturno krajino, sredi katere dominira lovrenški trg s svojimi tremi cerkvami. Po razpustitvi samostana leta 1782 je prenehalo tudi njegovo gospostvo nad Lovrenškim. Večstoletna prisotnost benediktinskih menihov pa je v lovrenški pokrajini zapustila neizbrisljiv pečat, ki ga lahko začutimo skoraj na vsakem koraku.

Kljub dolgotrajni zgodovinski povezanosti je danes v mislih nas Lovrenčanov Šentpavel zelo daleč. Nekdanje vezi so pretrgali zgodovinski dogodki in novonastale državne meje. Če ne drugega, nam je Evropska skupnost prinesla prepustne meje in tudi možnosti za izlet malo dlje od domačih logov. Od Lovrenca je Šentpavel v Labotski dolini (Sankt Paul im Lavanttal) oddaljen zgolj uro regularne vožnje z avtomobilom, okoli 60 kilometrov na poti Lovrenc—Dravograd—Vič—Labot/Lavamünd—Šentpavel/Sankt Paul. Samostan nas pozdravi že od daleč, pot do njega je dobro označena, pod njim pa je na razpolago tudi parkirišče.

Samostanski kompleks stoji na griču nad šentpavelskim trgom. Današnjo podobo je večina stavb dobila v 17. stoletju, izjema je samostanska cerkev, ki še hrani sledi visoke romanike s konca 12. in začetka 13. stoletja.

Napis nad glavnim vhodom nam razkriva, da je bil samostan ustanovljen 1. maja 1091. Osnova za to datacijo je listina, v kateri je prvič omenjen tudi naš kraj, takrat imenovan še Radomlje (Radimlac).

Iz samostanske preteklosti

Prvi benediktinski menihi so prišli v Šentpavel iz samostana Hirsau v Schwarzwaldu. Šentpavelski benediktinski samostan je kmalu postal duhovno, kulturno in gospodarsko središče Koroške. Gmotna sredstva za vsestransko delovanje šentpavelskih benediktincev so prinašala posestva, ki so jih dobivali v dar do 14. stoletja. Na Štajerskem je ravno Lovrenško predstavljalo največjo zaokroženo šentpavelsko posest in osnovo za širitev samostana v Dravsko dolino. Splošna kriza 15. in 16. stoletja se je odražala tudi v življenju šentpavelskega samostana. V letih 1439 in 1442 so vojaki celjskega grofa Friderika oropali in porušili šentpavelski trg ter povzročili veliko škodo na samostanskih posestvih. Nesoglasja in razprtije med Celjskimi grofi ter šentpavelskim samostanom so se vlekla že od začetka 15. stoletja. Že leta 1407 je na pobudo Hermana Celjskega oskrbnik mitnice na Muti Oto Pergauer požgal lovrenški trg in falski grad. V 16. stoletju so obstoj samostanske skupnosti ogrožale ideje reformacije in vse bolj potratno življenje opatov, ki so si prilaščali in razprodajali samostanska posestva, med njimi tudi falsko gospoščino.

Ponovno rojstvo in prenova samostana se začne z nastopom opata Hieronima Marchstallerja (1616—1638), katerega delovanje je popolni izraz katoliške prenove 17. stoletja. V samostanu je uvedel strogo meniško disciplino, večino odtujenih posesti pa je po dolgotrajnih pravdanjih uspel vrniti v samostanske roke. Po naročilu opata Marchstallerja je bila zgrajena tudi Marijina cerkev v Puščavi. Preroditev samostana so hoteli potrditi še z obnovo in spremembo njegove zunanje podobe, ki so jo z obširnimi gradbenimi deli skušali čim bolj približati madridskemu Escorialu. Vendar idealno zamišljenega načrta niso uspeli uresničiti, od štirih vogalnih stolpov so uspeli zgraditi le enega.

Maketa prikazuje načrtovani izgled samostana ob gradbenih delih v 17. stoletju

Tudi Valvazor je samostan upodobil po zamišljeni podobi

Zgrajen je bil le stolp na severni strani

Z verskimi reformami cesarja Jožefa II. je šentpavelski samostan leta 1787 prenehal delovati, a je ponovno oživel leta 1809, ko so se v njem naselili benediktinci iz St. Blaisena v Schwarzwaldu. Delovanje samostana so v letih 1940—1945 prekinili še nacisti, ki so v njem imeli šolo za svoj kader. Leta 1991 so ob 900-letnici v samostanu postavili množično obiskano razstavo »Koroška zakladnica«, na kateri so bile prikazane izredne dragocenosti, ki jih je samostan pridobil ali pa so v njem nastale skozi stoletja. V sodobno opremljenem muzeju so na voljo ogledi stalne zbirke in občasnih postavitev, trenutno si je v njem možno ogledati razstavo »Zgodovina lepega«. Samostan ima častitljivo dolgo tradicijo šolstva, njegovo latinsko šolo je obiskoval tudi znameniti zdravnik Paracelsus, danes pa deluje v okviru samostana zasebna gimnazija. Meniški duh v Šentpavlu še ni zamrl, še vedno živi tu 13 menihov, ob nedeljah pa se lahko tudi laiki zberejo pri sveti maši v samostanski cerkvi sv. Pavla.

Samostanska cerkev sv. Pavla

Samostanska cerkev sv. Pavla je bila zgrajena v letih 1180—1222. Predstavlja enega izmed najpomembnejših spomenikov visoke romanike v Avstriji. Po požaru leta 1367 so jo nadgradili v gotskem stilu. Cerkev je bila pred leti renovirana po vzoru prvotne romanske bazilike.

Na zvoniku so spodnja okna grajena še v romanskem, gornja pa v gotskem stilu	Na vzhodni strani cerkve je lepo vidna gotska nadgradnja triladijske bazilike
Starejši zahodni portal	Mlajši južni portal, ki ga je dal zgraditi opat Marchstaller

V notranjosti cerkve se prepletajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo romanski, gotski in baročni stil.

Po rekonstrukciji je notranjost cerkve sv. Pavla ohranila prvine vseh svojih umetnostnih slogov

Na freski iz leta 1493 sta upodobljena ustanovitelja samostana Engelbert Spanheim in njegova žena Hedvika. Za njima stojita sv. Katarina in sv. Benedikt. Freska je delo slikarskega mojstra Tomaža iz Beljaka.

Ustanovitelja samostana

Sveti Peter in Pavel

Avtopotret slikarskega mojstra Tomaža iz Beljaka

Na dvorišču pred cerkvijo je dal opat Reichart leta1719 postaviti Pavlov vodnjak.

Pavlov vodnjak

Odprti arkadni hodnik

Samostanski zakladi

Že kmalu po nastanku šentpavelskega samostana je v njem deloval skriptorij, kjer so menihi prepisovali in obenem izdelovali ter krasili nove knjige. V samostanu se je ohranila obsežna zbirka rokopisov, od bogato okrašenih pergamentnih kodeksov do scefranih papirnatih zvezkov.

Kodeks, ki je nastal v Šentpavlu

Ročno okrašena inkunabula

Ob razpustitvi samostana 1782/87 se je porazgubil tudi večji del samostanske knjižnice. Novo knjižnico so ustanovili menihi iz St. Blasiena, ki so leta 1809 samostan ponovno oživili. Samostanska knjižnica danes šteje okoli 70.000 knjig, med njimi so najbolj ponosni na kodeks iz 5. stoletja po Kr. in izvod Gutenbergove Biblije.

Del samostanske knjižnice, ki je na ogled obiskovalcem

Med samostanske zaklade sodijo tudi zbirke slik in grafik (Rubens, Rembrandt, Dürer ...), novcev, kristala, porcelana ... Posebno dragocena relikvija je bogato okrašen romanski križ ogrske kraljice Adelheide, ki je bil izdelan na začetku 12. stoletja.