Svetopisemski maraton

sobota, 4. februarja 2017, avtor Katica Vezjak

Svetopisemski maraton tudi v Lovrencu na Pohorju

V Sloveniji že vrsto let poteka tako imenovani svetopisemski maraton, kar pomeni, da se Sveto pismo bere neprekinjeno več ur, lahko cel dan ali cel teden. Letos smo k branju knjige vseh knjig pristopili tudi v Lovrencu. Sveto pismo smo neprekinjeno prebirali štiriindvajset ur. Zvrstilo se je preko sedemdeset bralcev in Božja beseda se je v vsej svoji lepoti razlivala po kapelici, se dotikala vsakega posameznika in se po nevidnih poteh zlivala v naše domove, v naš kraj. Ponovno smo se lepo združili župljani Lovrenca in Puščave in s svetopisemskim maratonom udejanjili Božjo besedo, ki vselej združuje in povezuje. Maraton smo zaključili s sobotno večerno sveto mašo, ki jo je daroval jezuit Tomaž Podobnik. Zanimivo in opogumljajoče je bilo tudi njegovo razmišljanje z naslovom Duhovnik – služabnik Božjega usmiljenja, ki smo ga spremljali po maši v kapelici župnišča in je del naše duhovne priprave na novo mašo Roka Bečana, ki bo letos v mesecu juliju. Sporočilo razmišljanja bi lahko strnili v nekaj misli.
Duhovnik je orodje Jezusovega usmiljenja in njegove brezmejne ljubezni. Naloga nas kristjanov pa je, da se pustimo objeti temu usmiljenju, ki nič ne sprašuje in tudi nič ne zahteva. Če zapišemo v matematičnem jeziku - Duhovnik = Objem usmiljenja.
Duhovnikova naloga je oznanjevanje Božje ljubezni in usmiljenja. Je posrednik preko katerega govori Jezus in nam daje zakramente. Je vez med vsakim posameznikom in Bogom. Z zakramenti povabimo Jezusa v svoje domove, da je z nami vse dni, do konca, kot je bilo pisano in obljubljeno.
Pater Tomaž Podobnik je s svojim nagovorom bil aktualen in spregovoril je tudi o odtujenosti v današnjem času. O boleznih na telesu in duši, ki jih je mnogo. Ene vidimo, spet druge ostanejo skrite, a so težke in mnogi pod njihovo težo klonejo. Ne zmorejo. Z večjim in glasnejšim oznanjevanjem Božjega usmiljenja in širjenjem vesele vesti, da ima Bog brezpogojno rad vsakega posameznika, bi obupanih, žalostnih, ranjenih bilo manj. Imeli bi nasmeh na obrazu in dovolili bi si, da jih objame lepota Božjega usmiljenja. Predvsem pa je pomembno, da Božje usmiljenje ni le beseda, temveč dejanja.