Romanje župnije v Rim
torek, 12. aprila 2016, avtor Katica Vezjak, foto Andrej Grušovnik
Kaj je romanje? Romanje je izlet z Jezusom.
Tako bogato, preprosto in vse objemajočo razlago je duhovnik Damjan Mlinarič podal otrokom po vrnitvi z romanja po Italiji. Tja je s Turistično agencijo Icar iz Maribora popeljal 50 romarjev iz domačega kraja in nekaterih bližnjih krajev.
Šestdnevno romanje je kronala udeležba na papeževi avdienci in diakonskem posvečenju našega krajana Roka Bečana. Slovenska pesem je odmevala po ulicah Rima, naše veselje ob tem dogodku pa je bilo nepopisno. Slovesnost, ki smo jo doživeli, bo prav gotovo ostala vsem romarjem v spominu. Zelo nas je prevzela prisotnost papeža Frančiška, ki vsako sredo opravi avdienco na trgu sv. Petra v Vatikanu. Bili smo v njegovi bližini, čutili smo lahko mir vseh prisotnih in blagoslov, ki ga je delil sv. oče. Še posebej ganljiv je prizor, ko papež vzame v roke majhne otroke. Tokrat je to naredil kar nekajkrat, jih poljubil in blagoslovil. Hvaležni za to, da smo romarji, smo naslednji dan postali pred nestrohnelim truplom patra Pija. Ta je bil v San Giovanni Rotondo od leta 1916 pa do 23. septembra 1968. Leta 1918 je prejel Kristusove rane, ki so krvavele pol stoletja.
Tu smo ostali brez besed ob stvaritvah našega mozaičarja patra Marka Ivana Rupnika. V objemu Božje milosti, tihote in spokojnosti smo pokleknili in razmišljali o usmiljenju in življenju – čas se ustavi. Ostaneš le ti in On, ki je Ljubezen. Delo patra Rupnika te popelje tako daleč, da se vprašaš: »Kaj takšna so nebesa? Je to res delo človeških rok? Ustavila sem se ob mozaiku in imela sem občutek, da moram le iztegniti roko in odlomila bom lahko košček kruha, ki je bil del motiva. Kamen – trd, hladen, grob in ostrih oblik – postane mehak, topel … V tej kapeli sem se prepričala, da so Božji talenti v človeškem življenju neizmerljivi in neprecenljivi. Prepričala sem se, da nas ima Bog rad in da nam daje priložnosti, da se spremenimo iz hladnih, neprijaznih, grobih … v ljubeče in zaupanja vredne ljudi. Mnogo romarjev se je podalo tudi na tamkajšnji križev pot. Pozornost se nam je ustavila ob peti postaji, ko križa ne nosi Jezus, ampak vidimo podobo patra Pija, ki jemlje težek križ in ga nese. Njegovo življenje je bilo polno trpljenja in bolečin, a je nosil in zmogel križ življenja in s tem izprosil milosti za vse nas. Tudi naša naslednja romarska postaja je bila milostna. Da je Bog res Ljubezen, ki je in bo živa, smo se prepričali ob spoznavanju Matere Speranze. V Collevalenzi smo spoznali mater Speranzo, ki je delovala v svetišču Usmiljenje Ljubezni in tam leta 1983 tudi umrla. To svetišče so kmalu pričeli imenovati mali Lourdes, saj tudi tukaj izvira voda, ki jo je Materi Speranzi pokazal Jezus.
Z udobnim avtobusom smo se zadnji dan odpeljali le še do Assisija, si ogledali veličastno cerkev, posvečeno svetemu Frančišku, znamenito porciunkulsko cerkvico, tam smo imeli mašo in se podali po znamenitostih Assisija. Sprehodili smo se po rojstnem kraju tega svetnika, ki je ustanovil Red manjših bratov, tu pa se je rodila tudi sveta Klara, ustanoviteljica revnih sester – Sestre Klarise.
Duhovno bogati, napolnjeni z lepotami romarskih krajev Italije in hvaležni za vse, kar nam daje On, smo se vrnili domov.
jezikovni pregled: Blanka Kovačec
