Osemdeseta obletnica rojstva dr. Antonije Bernard - Povhove Tončke
sobota, 7. maja 2022, avtor Franc Verovnik
Naša rojakinja dr. Antonija Bernard, rojena Grobelnik, po domače Povhova Tončka, bi letos praznovala osemdeseti rojstni dan. Rodila se je med vihro druge svetovne vojne 7. maja 1942 na kmetiji pri Povhu na Rdečem bregu blizu Lovrenca na Pohorju. Po imenu domačije so bili vsi člani te kmečke družine znani, da so Povhovi: mati Genovefa, rojena Švajger, oče Anton Grobelnik, Tončka, od nje starejši polbrat Franc Pavel, materin nezakonski sin, ki ga je oče posvojil, ter mlajši bratje Alojz, Štefan in Andrej Hrabro. Zanimivi so podatki o Tončkinem rojstvu v krstni knjigi župnije sv. Lovrenca na Pohorju pod zaporedno številko 23 za leto 1942. Datum rojstva je naveden v nemščini, Mai 7 siebenter, datum krsta Juni 1. V rubriki za ime je zapisano Antonia, nato je vpisana še mama Genovefa Schweiger. Drugi podatki manjkajo in jih je šele naknadno pripisal z zanj značilno pisavo nekdanji znameniti lovrenški župnik Janez Oblak. Pod imenom Antonia je napisal priimek Grobelnik, v rubriko za očeta je navedel njegovo ime Anton Grobelnik. Napisal je še opombo, da sta se … roditelja nezakonsko rojene Antonije dne 16. junija 1942 tukaj poročila /Poročna knjiga/.
Spomine na otroštvo na kmetiji in v domačem kraju je nosila v srcu do konca življenja. Leta 1998 je bil objavljen v tržaški družinski in kulturni reviji Mladika pogovor med Tončko in Zoro Tavčar (roj. 1928), slovensko esejistko, prevajalko, pedagoginjo in kulturno delavko, soprogo tržaškega pisatelja Alojza Rebule (1924–2018). V njem je med drugim zelo prepričljivo opisala takratne čase.
»Tako je tudi moje otroštvo podobno otroštvu drugih ʺhribovskihʺ otrok, ki so se bosonogi stekali v šolo z bregov okoli Lovrenca na Pohorju. Uro ali dve, po kopnem kar prijetnega, v snegu pa napornega, pa smo se znašli v učilnici, skupaj s ʺtrškimiʺ, ki so še spali, ko smo mi že zdavnaj bili na poti. V šoli je bilo toplo in prijetno, lahko si sedel in počival, medtem ko je bilo doma treba zmeraj delati. Na naši kmetiji, ʺpri Povhuʺ, nas je bilo pet otrok, štirje fantje in jaz. Dedek in babica, Paul in Marija Švajger, sta umrla leta 1945, ʺod skrbi in trpljenja med vojnoʺ, kot so rekli naša mama. Pred vojno je na kmetiji, podobni večini pohorskih kmetij, živelo in delalo po 10–12 ljudi. Poleti je bilo delo na polju, pozimi pa v hiši (preja, šivanje, skrb za živino) in v gozdu (podiranje in spravljanje lesa). Pa tudi prazniki in počitek, branje. Vse se je pridelalo doma, in tako so živele cele generacije naši prednikov, tistih, ki so jih zaradi te gospodarske in tudi duhovne neodvisnosti radi imenovali ʺpohorski kraljiʺ.«
(Tavčar, Zora. Slovenci za danes: zdomstvo – emigracija: dr. Antonija Bernard, univerzitetna profesorica, publicistka, Pariz, Francija. V: Mladika, letnik 42, številka 1, str. 5–14.)
V knjigi Slovarček osirotelih besed so njena mladostna doživetja in čustva zajeta v črticah, ki so nanizane okrog lovrenškega narečnega besedja. Prav tako jih izpoveduje v nekaterih pesmih v dvojezični pesniški zbirki Cvetje bolečine / Fleurs de douleur, ki sta jih v slovenščino odlično prevedla dr. Špela Žakelj in prof. dr. Miha Pintarič. Kot primer otožnega spomina na otroštvo naj služi pesem Dimanche, s slovenskim naslovom Nedelja. Napisala jo je 8. maja 2007, le en dan po svojem 65. rojstnem dnevu. V njej se ji spomin vrača na opravila, ki so bila v navadi po naših kmetijah ob koncu tedna kot priprava na nedeljo: čiščenje hleva in oskrba živine, pometanje skednja in dvorišča, ribanje hiše in osebna nega zaposlenih.
Ko so se krave napile
v koritu zarje,
ko je skedenj pometen
in lastovke v kljunih nosijo pičo za mladiče,
ko se brata obrijeta
pred pravkar zloščenimi čevlji,
ko dobijo tla in stoli
vonj po tišini vodnjaka,
ko zadiši rožni grm
pred velikimi zaprtimi vrati,
ko pes Nero
spodi kokoši izpod vozov,
ko se pot obrne navzdol
za potokom pod vejevjem,
ko Devica Marija čaka na svojem oltarju
in se veliki zvon pogovarja z nebesi,
tedaj je nedelja,
nedelja v mojem srcu.
(Bernard, Antonia. Dimanche / Nedelja. V: Cvetje bolečine = Fleurs de douleur. Ljubljana: Buča, 2016, str. 124–125)
V času pred osmimi desetletji, ki se ga Tončka spominja v pogovoru in v pesmi, je začela svojo življenjsko pot kot povsem običajno kmečko dekle. Zaradi svoje nadarjenosti, pridnosti in vztrajnosti jo je uspešno nadaljevala najprej kot gimnazijka z odličnim uspehom v Mariboru, nato v Franciji sprva kot hišna pomočnica, a že kmalu tudi kot marljiva študentka na Sorboni v Parizu, kjer je diplomirala iz francoske književnosti in ruščine. Poklicno pot je nadaljevala kot profesorica ruščine, kasneje kot slavistka, raziskovalka literarne zgodovine, jezikoslovka, prevajalka in francosko-slovenska književnica. Čeprav je od devetnajstega leta starosti živela v Franciji, je ostala zvesta Sloveniji, še zlasti svojemu rodnemu Pohorju. Po osamosvojitvi Slovenije si je na različne načine prizadevala za njeno promocijo v frankofonskih deželah. Za prispevek k prepoznavnosti Slovenije je leta 2000 dobila častni znak svobode Republike Slovenije. Njeni lovrenški rojaki so se ji oddolžili leta 2017, ko je posthumno postala častna občanka Občine Lovrenc na Pohorju.
Tudi Povhova Tončka je skoraj doživela usodo mnogih zaslužnih Slovenk, o katerih piše Zora Tavčar v svojem uvodu k pogovoru s Tončko v reviji Mladika: »Ne vem, če tudi drugi narodi tako malo ali nič ne vedo o svojih uglednih in, kot je danes moderno reči, za promocijo svoje države zaslužnih rojakov.« K sreči nas je v Lovrencu s svojim poklicnim delom in znanstvenimi dosežki seznanila na javnih srečanjih, ki so jih priredili z njo v kraju. Po njeni smrti smo izvedeli še za dragoceno literarno ustvarjanje naše rojakinje. Spomin nanjo naj ostane čim bolj dolgo med nami!