Lovrenški planinci na Visu

torek, 8. oktobra 2013, avtor Mateja Bečan, JOB; foto: udeleženci planinarjenja

Nižje septembrske temperature ozračja, še vedno toplo morje, pestra in neokrnjena flora in favna so kot nalašč za planinsko potepanje po Jadranu. Pod skrbnim in strokovnim vodstvom planinskega vodnika Branka Vračka smo se z dvema kombijema podali na enega najlepših jadranskih otokov – na otok Vis in tam aktivno preživeli tri dni.

Prvi dan smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti Splitu, od koder smo s trajektom prispeli na naš dolgo pričakovani cilj. Po kosilu smo poskakali v toplo morje, proti koncu popoldneva pa se peljali proti planinski koči, ki leži uro hoda višje od mesta Vis.

Planinska koča je, poleg koče sv. Gaudenta na Malem Lošinju, edina planinska koča na jadranskih otokih. Koča je urejena, ima kopalnico, prostorno kuhinjo in jedilnico ter štirinajst skupnih ležišč, kar omogoča dostojno bivanje med raziskovanjem po otoku.

Vsako jutro nas je z izvirnimi budnicami budil naš GRS reševalec Branko ter omamni vonj kave in pečenih jajčk, ki nam jih je pripravljala Brankova Tončka.

Moški del odprave je že prejšnji večer ob pivu naredil načrt poti: naš prvi cilj je bil, da prečkamo otok po severni strani. Iz mesta Vis smo se po ozkih uličicah podali nad naselje in po zgledno markirani poti nadaljevali pot po slikoviti pokrajini. Oči so se nam pasle na bujnem mediteranskem rastlinstvu, ki se ta čas šibi od plodov. Nabirali smo rožiče, manige (grm z živo rdečimi užitnimi jagodami), divji sladki janež, origano, žajbelj, lovor, brin in kaktusove plodove. Ravno v septembru modro cveti rožmarin, divji šparglji in jesenske ciklame.

Pot nas je vodila mimo mnogih zapuščenih naselij, od koder so ljudje skrivoma emigrirali predvsem v Ameriko. Kamorkoli je segalo oko, smo videli morje in sosednje otoke: otok Biševo, Jabuko, Svetac, Palagružo, Korčulo, Brač idr.

Po počitku na vrhu prelaza smo se spustili po eni najslikovitejših planinskih poti na otoku, proti nekdaj ribiškemu naselju, danes turističnemu mestu Komiža.

Žejni in lačni smo našli gostilno, kjer smo si privoščili tradicionalno komiško pito s slanimi ribami. Po obvezni kavici in sladoledu pa sta nas šoferja Branka odpeljala proti Sreberni plaži, kjer smo uživali v čistem in toplem morju. Dan smo zaključili z družabnim večerom, ko nas je obiskal domačin Siniša, dolgoletni prijatelj našega vodnika. Poklicni obramboslovec je pred petnajstimi leti službo obesil na klin. Od takrat se preživlja kot ribič, hkrati pa je tudi priznan amaterski igralec in ob njegovem poetičnem pripovedovanju o Visu in Višanih smo hipnotično obsedeli. Moški so že pred večerjo naredili plan hoje za naslednji dan, zato smo se po odhodu Siniše odpravili na naša skupna ležišča, kjer smo pred zasluženim spancem prejeli veliko dozo smeha, za kar smo poskrbeli vsi prisotni, še najbolj pa naš Branimir.

Tretji dan nas je čakala krajša, a tehnično zahtevnejša tura. Naš cilj je bil osvojiti najvišji vrh otoka. Ker je najvišja točka otoka Hum pod vojaškim nadzorom, do koder pristop ni mogoč, je za pohodnike markirana planinska pot do bližnjega sv. Duha. Na vsaki strani kamnite poti navkreber ta čas cveti resje, le da je v primerjavi z resjem na Pohorju meter in pol visoko. Kot preostala dva dneva je bilo sredi dneva zelo vroče in komaj smo čakali, da osvojimo vrh. Na vrhu nas je čakala kamnita kapelica sv. Duha, od koder je bil čudovit razgled na Komižo in bližnje otoke.

V nižino smo se vrnili skozi za dalmatinski otok netipičen gozd, kjer gozdna vegetacija spominja bolj na našo gozdno rastje. Ob poti smo obiskali znamenito Titovo špiljo, kjer se je Tito krajše obdobje skrival in snoval vojaške operacije med drugo svetovno vojno.

Nadalje nas je pot vodila po stezi, od koder smo občudovali neokrnjeno naravo: divjo samoniklo sivko in druge zeli ter dišavnice. Ženski del odprave je spet pridno nabiral zelišča in razne plodove, moški del pa je »resno« skrbelo ali bo v kombijih dovolj prostora za žensko »ozimnico«.

Po dobrem kosilu, zasluženem pivu in pretežno ženskemu izmenjavanju vtisov in mnenj, nas je naš vodnik peljal še na poslednje kopanje na Novi pošti. Željni plavanja smo poskakali v vodo in iz nje med drugim potegnili nenavadno bitje, ki je oddajalo črnilo. Kasneje smo od ribiča izvedeli, da je to morski zajček. Za zaključek dneva smo si z lučmi na glavah privoščili izlet v nekdaj vojaško strogo zastraženo podzemlje, polno dolgih hodnikov in prehodov, kjer je Jugoslovanska vojska dan in noč bdela nad morebitnimi »sovražniki« okoli otoka. Za zaključek smo naredili še nekaj skupinskih fotografij in se mimo predora, ki je bil grajen z namenom skriti vojaške ladje, odpeljali proti koči.

Na koči nas je čakal Željko, predsednik viškega planinskega društva s presenečenjem: fižolovo mineštro s klobasicami. Po obveznem aperitivu smo pojedli glavno jed in se kot zmeraj posladkali še s pehtranovo in rožičevo potico, ki jo je spekla gospa Marija. Branko O. nas je presenetil z igranjem na orglice, a zaradi zgodnjega vstajanja smo še pred polnočjo – zopet v smehu, zaspali.

V nedeljo smo se še po temi odpravili na trajekt. In ko smo se zadnjič ozirali proti otoku in naši koči, nam je bilo vsem hudo, hkrati pa smo bili hvaležni za te nepozabne dni medsebojnega druženja ter čudenja nad naravnimi in kulturnimi znamenitostmi otoka.

Da se v Lovrenc ne bi vrnili lačni, je kot vedno poskrbela Tončka, ki je za piko na i uredila okusno večerjo. V sproščenem vzdušju, ob topli peči in ob kozarcu rujnega smo končali našo odpravo na otok Vis in komaj čakamo, da jo še kdaj mahnemo preko meja, kjer se planine družijo z morjem.