Izlet na Skuto (2532 mnv)
nedelja, 20. avgusta 2017, avtor Katja, Jan in Branko
V petek, 18. avgusta, popoldan smo se s kombijem odpeljali v Logarsko dolino do parkirišča ter se lahkotno povzpeli mimo slapa Rinka ter izvira Savinje do Frischaufovega doma na Okrešlju. Spanje v skupni sobi Brana je bilo, kot vedno, nepozabno. Po zgodnjem bujenju ob 5.00 in obvezni kavi ter čaju smo pričeli s pristopom na Skuto v osrčje Grintovcev. Naš izkušen vodnik Branko Osovniker je pregledal opremo, dal ustrezne napotke v zvezi z varno hojo in vzpon proti Turskemu žlebu se je pričel po cikcak poti v melišče, mimo spominskega obeležja nesreče gorskih reševalcev pred 20 leti. Po uri in petnajst minut zmerne hoje smo si nadeli pasove, samovarovalne komplete in čelade ter pričeli z zelo zanimivim plezanjem po ferati. V knjigi Zavarovane plezalne poti jo opišejo kot: »Drzno speljana in odlično zavarovana plezalna pot, prava polnokrvna ferata klasičnega tipa.« V manj kot uri smo prišli na vrh Turskega žleba, kjer smo si privoščili krajši počitek in zajtrk.
Sledilo je prečenje Malih podov, z razgledi na južno stran, v dolino Kamniške bistrice. Pod pobočji Rink smo prispeli pod vršni del Skute, in spet smo morali pospraviti pohodne palice in v roke prijeti »skalo«. Po dobro označeni poti, opremljeni z zanesljivimi varovali, smo kot po strmih kamnitih stopnicah priplezali na južni greben, od koder se je pogled odprl še na zahodno stran, na Grintovec in Gorenjsko v ozadju. Zelo razgledna pot, ki pa ni za preveč vrtoglave, nas je z malo telovadbe pripeljala na vrh, in zaradi centralne lege Skute in njene višine, smo se v lepem sončnem vremenu naužili razgledov na vse strani Kamniško-Savinjskih Alp. Kot se je kasneje pokazalo, smo se na vrhu zadržali kar malo predolgo…
Po isti poti smo se spustili nazaj in se prek Malih podov vrnili do vrha Turskega žleba, kjer smo se po krušljivem zgornjem delu strmega melišča oddrsali do vstopa v plezalno pot. A ravno ob vstopu med kline in »zajle« se je začela rahla ploha, ki k sreči ni preveč zmočila poti in tudi ne skalila dobre volje, nas je pa ravno prav osvežila za strmi spust po steni in zadnji del poti po meliščih nad Okrešljem. Ploha se ni razvila v nevihto in do koče smo se vrnili, ko je dež ravno ponehal. Na hitro smo pobrali še zjutraj puščene stvari in se mimo slapa Rinka spustili do Brankovega kombija, pa se nato (že v suhih oblačilih) ob povratku ustavili še v dobro izbrani gostilni.
