Izlet Francov
sreda, 19. oktobra 2016, avtor Franc Beigot
15. oktober je za nami. Za nami je tako tudi izlet Francov, ki teče že vrsto hudih let. Tokrat smo ubirali in iskali stezice, ki so včasih bile. Vsepovsod so stezice. A najlepše so tiste, po kateri hodiš v družbi prijetnih ljudi. Take so bile sobotne.
Sprva se je Lovrenc še sramežljivo ovijal v meglice, a skupina pohodnikov dobre volje je kmalu priklicala tudi sončne žarke.
Pot nas je vodila po pozabljenih stezicah, ki nosijo skrite vtisnjene spomine premnogih korakov, korakov ob pesmi, tistih s smehom, pa težkih korakov z žalostjo in solzami v očeh, ki so padale na pot, ali korakov srečnih in navihanih, pa veliko tistih poskočnih korakov polnih strasti in ljubezni….korakov, ki so se znali tudi ustaviti….
Po postankih, še posebej obvezen je bil ob tabli: »Daj v prvo prestavo!«, smo naleteli na prijetno dobrodošlico pri Potočnikovi kmetiji. Stezice so postale lahkotnejše in bolj poskočne, hitro smo se dvignili nad prisojne obronke Lovrenca, kjer je bilo v daljavi videti koprenaste meglice. Mi obsijani s soncem.
Pred kmetijo Kavčič nas je ujel dež, zato so moški gostoljubno pogrnjene mize urno prenesli v skedenj. Vinski mošt v glavi in nabrita godca so nam nabrusili pete in greli ušesa. Čas se je zavrtel v čas naših prednikov. Težko je bilo tako vesele ljudi spraviti v dolino. Urno smo nato ubirali pozabljene poti v dolino, mimo Ropiča, do gostišča Skačej….tam pa vsi mimo!
