Duhovne vaje ob kruhu in vodi
četrtek, 10. decembra 2015, avtor Veronika in Marko Kocuvan
Miklavžev vikend. Sredi Pohorskih dreves na Rdečem bregu. Pri sv. Ignaciju. Noč. Kazalec na uri je pravkar zapustil soboto. Sedim pred Najsvetejšim. Prvič v življenju čisto sama z Njim. Mrak razsvetljujeta le dve sveči. Molim v mislih, potem začnem skoraj neslišno govoriti. Pogovarjam se z Njim, z Jezusom. Tam pred menoj tiho zre vame:
''Govori mi, povej mi, vse mi povej…!'' mi 'reče'.
''Ampak, Gospod, ti že vse veš o meni…''
''Zdaj me imaš pred seboj, samo ti in jaz…'' mi tiho 'odgovori'. Zberem zbegane misli, se dotaknem monštrance in se Mu začnem nerodno zahvaljevati za milostne trenutke… nato pokleknem, preidem v molitev… Spokojna tišina je v koči, soudeleženci mirno spijo…nocoj bo vsakdo izmed njih prišel pred Njega, vsakdo je dobil svojo blagoslovljeno urico v tej noči… Odprem Sv. pismo in upam, da mi spregovori On po Besedi, da mi bo dano razumeti, da… Skoraj pozabim na čas. Zamujam celih pet minut, dragocenih minut, preden zbudim naslednjega, ki se bo srečal z Njim. Ko me zamenja, mi je kar žal in ne morem še v posteljo. Malo grem na gank, prižgem luč zunaj, pa jo hitro spet izklopim. Zmotila sem spokojnost noči, tišino in šele zdaj zagledam prečudovito zvezdnato nebo. Tam nekje v daljavi pa redke luči, najbrž iz Lovrenca. ''Bila sem z Njim'', me spreleti, ''…še vedno je tu, povsod…''
Miklavž nam je prinesel neprecenljivo darilo, darilo za dušo, duha in telo. Duhovne vaje ob kruhu in vodi – post. Kot popotnico v Adventu, kot pripravo na Njegovo rojstvo. Ni ravno lahko, pa zopet ne tako težko, da ne bi zmogli te majhne žrtve ob kruhu in vodi. Zakaj že? Kje je smisel, ne jesti? Namen, ja izbereš si NAMEN in zanj daruješ ta post, ki ga podkrepiš z molitvijo, opraviš kakšno dobro delo, daš miloščino! En velik smisel, ki rodi sadove. Gospod tega ne spregleda nikoli. Le naše razmišljanje je človeško, barantamo z Bogom, On pa odgovarja po Božje, po svoje,ob svojem času, toda vedno, ker nas ljubi! Vsakega izmed nas!
Vse tri dni duhovnih vaj smo poslušali enotno temo: post. Ko že človek misli, da vse ve o tem, spoznaš, da skoraj nič ne veš. Niti minuta ni bila dolgočasna. Bilo je zanimivo, poučno, globoko. Ostalo bo kot popotnica za življenje, kot vrednota, ki lahko bistveno spremeni nas same. Seveda, če se hočemo odpreti, če bomo povabili Jezusa, da vstopi in Sv. Duha, da nam da moč, voljo, svoje številne darove…
V petek smo v temi prispeli. Toda g. Damjan je bil že pred nami in nam je ogreval kočo. Začeli smo s programom. V sobotno jutro nas je zbudilo sonce. Žareči sončni vzhod nas je spomnil, da Miklavž peče kekse, predvsem pa, kako dober je Gospod, ki nam je ustvaril tako čudovito stvarstvo. Sprehajali smo se po šelestečem listju okoli koče, šli na daljši sprehod po kosilu, po soncu in molili rožni venec. 'Šli' smo v tihoto, večkrat skozi ves dan, v premišljevanje o slišanem, ob Sv. pismu. Slavili smo Gospoda in se Mu zahvaljevali. Zakrament sprave je bil višek večera. Dolgo in temeljito, blagoslovljeno. Ob tem smo prepevali, molili, poslušali pričevanjsko branje. Bili smo pri daritvi sv. maše in prejeli Gospoda pod obema podobama. Prejeli smo poseben blagoslov nad posamezniki in skozi vso noč častili Najsvetejše…
Nedeljsko jutro smo pričakali s hvalnicami. Po poučevanju smo brez ceremonij pospravili hišo in se odpeljali v Lovrenc k sv.maši. V polni cerkvi nas je presenetil otroški zborček, sodelovanje župljanov med sv. mašo in člani društva čebelarjev, ki so ob godu zavetniku sv. Ambroža počastili svoje društvo s sv. daritvijo. Tudi mi smo sodelovali. Druženja pred cerkvijo se nismo udeležili, le skozi smo šli. Medeno pecivo je vabljivo dišalo, pa kavica, čaj…v kuhinji župnišča smo nadaljevali svoje duhovne vaje in jih zaključili z refleksijo.
Bilo je bogato in lepo, posebno, globoko, prežeto s svetostjo in iskreno…majhna čredica okoli našega Pastirja, ki se je razdajal za nas…niti minuta ni bila izgubljena in ves čas smo bili kot ena družina, skupaj.
Okrog enih popoldan smo zaključili. Čakalo nas je presenečenje. Jezus je poskrbel za nas do konca! G. Damjan nas je odpeljal v čebelarski dom v Lovrencu, kamor je bil povabljen na golaž in medene slaščice z nami vsemi. Zares gostoljubno in prijazno! …in sonce je sijalo in sijalo, nas grelo vse do odhoda iz Lovrenca…Gospod, iz srca ti hvala za vse prejeto, za vsakega izmed nas, za tako obilno Miklavževo darilo!!!
