Čar unikatnega nakita
sreda, 14. avgusta 2013, avtor Mojca Polona Vaupotič
Nakit je že stoletja okrasno dopolnilo telesa in oblačil. Ima krasilni, reprezentančni, verski pomen, zaznamuje zakonski stan nosilca, pripisuje se mu tudi magična moč in ohranja lahko spomin na osebo ali dogodek. Materiali za izdelavo nakita so lahko plemenite ali neplemenite kovine, dragi ali poldragi kamni, snovi živalskega ali rastlinskega izvora ter umetne snovi. Sicer so nakit nosili že ljudje v prazgodovini, v starem in v srednjem veku, od 17. stoletja dalje pa je v uporabi pri višjih družbenih plasteh in ima v največji meri statusni in okrasni pomen. Med nižjimi družbenimi plastmi je bil do srede 19. stoletja nakit zelo redek, vendar je z novimi tehnikami obdelave in sestavljen iz cenejših materialov, postal dosegljiv tudi slednjemu. Nasprotno pa je bilo tedaj statusno hotenje meščanov in plemičev, ki so si izbirali že unikatni nakit ali pa tehnološko dognane izdelke zlatarskih mojstrov. Nakit v današnjem času tako rekoč ne pozna meja (razen v stroki sami), saj v prvi vrsti prevladuje okus vsakega posameznika. Izbor je širok, pa tudi kot modni dodatek daje nedvomno svojstven pečat slehernemu človeku.
Matjaž Fornezzi je svojo nadarjenost in občutek do oblikovanja predmetov iz različnih, najpogosteje izbranih materialov podedoval po svojem očetu. Vso ustvarjanje se je pri njem začelo z izdelki iz lesa, bakra, iz tega pa se je rodila spirala zamisli za vse ostalo, tudi za nakit.
Že nekaj časa se predstavlja v tehniki unikatnega izdelovanja nakita, ki v njegovem ustvarjalnem času odslikava osebni navdih, vizualno poln zanimivih, usklajenih barv in oblik, ki pripovedujejo poetično igro neskončnih spiral ter domišljijskega patosa. Najpogosteje uporablja različne kovine, sledi jim les, kamen, perlice in steklo. Če se dotaknem omenjenih materialov natančneje, gre za zanimivo ustvarjalno izkušnjo.
Les je enkraten, topel, domač in že v osnovi nosi svoj lastni zapis. Včasih nas ob pogledu na njegove lesene izdelke obide veličasten občutek »nečesa« arhaičnega. A ko opazujemo nakit, izdelan iz lesa, se nam les predstavi spet v drugačni in v doslej nepoznani govorici. Še posebej če nastopa v kombinaciji s kakšnim drugim materialom, kot je denimo baker, srebrna ali pa zlata kovina.
Poletje je in ženske se rade nakitimo s kakšno školjko ali pa s čim podobnim, kar nas spominja na mediteranske večere. Ko se pred nami razpre Matjaževa paleta nakita iz različnih morskih školjk in kamenčkov, je tukaj spet drugačen svet. Ustvarjalna tankočutnost mojstra obogati vse, ki iščemo zavetje v barvi, obliki in potezi. Tako neskončni čar ima, kot je neskončno morje, ki je vedno drugačno, vedno skrivnostno in nikoli predvideno.
Perlice iz različnih barv nosijo bolj klasičen značaj nakita. Ves proces nastajanja je podoben kot pri kamenčku, ki so ga obdelali valovi in je prijeten za oko; ne le zaradi njegove pomirljive oblike, ampak zato, ker izraža, kako se je počasi oblikoval; popolni kamenček na dlani uteleša trajanje in je čas, ki se je spremenil v obliko. Perlice se želijo obnašati podobno, le da jih Matjaž spet kombinira v najrazličnejše variante, z različno dodanimi fantazijskimi elementi.
V letošnjem letu je Matjaža navdihnil tudi material, vsem tako poznan in tako lahko dostopen: steklo. Prstani in obeski, okoli katerih se kitijo bakrene in srebrne žice, so nov izdelek med njegovimi že dokaj poznanimi deli. Ta nakit pa je drugačen ravno zaradi svojega značaja, ki ga ima steklo, sijaja in barve. V bistvu gre za neke vrste dinamično zvrst materiala že zaradi tega, ker se steklo v stiku s svetlobo odzove veliko bolj jasno, svetleče in »sijajno«.
Material, iz katerega je izdelan Matjažev nakit, zagotovo pusti svoj pečat, a svojevrsten pridih v marsikaterem gledalcu vzbudi tudi sama oblika nakita ali pa motiv na njem. Že v svojih študentskih letih sem vedno občudovala in se navdihovala ob slikarjih, ki so se v svojih delih predstavljali s spiralastimi in bolj »zavitimi« motivi. Še dolgo po videnih prezentacijah sem razmišljala o njih. Tudi kasneje sem se v svojih recenzijah rada dotikala te simbolike. A vedno na nek drugačen, še sedaj nejasen in presenetljiv način. Zmeraj me namreč prej ustavi neka predčasna, nejasna poteza, ki ji še vedno ne najdem zaključka. In še zmeraj ne morem pozabiti trenutka, ko sem pri Matjažu zagledala prvi obesek, na katerem je bil izdelan spiralast motiv … Lahko bi rekla le – njegove roke vedno ustvarijo tisto, o čemer sanjam. Na letošnjih Jezernikovih dnevih si bo mogoče ogledati vse to. To in še več!
Matjažev nakit je prava idila za oko in podoživiš ga lahko le takrat, ko ga imaš na sebi!