Vis
torek, 3. september 2013, avtor Andreja Šlag
|
Tko jednom na njega stupi zacijelo od njega neče tako lako odustati. Posvoji če ga i bit će posvojen. Zaigrat će ne balote, poslušati klapu, »baciti« briškulu i trešetu, razgoriti vatru pod gradelama. Doista, Vis je otok u koji se zaljubite kao o djevojku iz djetinjstva – vi ćete se tisuča puta promijeniti, a to če svjetlucanje ostati, očuvano makar za sjetni nezaborav, koji – niti če na suncu izblijediti, niti ga more može oprati. (Jakša Fiamengo 1) |
Kdor enkrat stopi na Vis, se od otoka skoraj zagotovo ne bo več mogel ločiti. Posvojil ga bo in se mu prepustil. Balinal bo. Poslušal klapo, odigral partijo briškole in trešete ter prižgal ogenj pod žarom. Zares, Vis je otok, v katerega se zaljubite kot v mladosti v (Jakša Fiamengo 1) |
 Ladja v pristanišču na obali sv. Jurija |
 Pogled na Prirovo (Prirovo je polotok, na katerem je samostan in mestno pokopališče v mestu Vis. Tukaj je bilo nekdaj, v času antike, antično gledališče.) |
… in res je tako! Ravno v letošnjem letu je 30 let od tega, kar sem prvič stopila na otok Vis. Takrat sem imela štiri leta. V tako dolgem obdobju sem Vis dodobra spoznala. Prav tako njegove prebivalce. Pogosto v šali rečem: »Brez Visa mi živeti ni.« Pravijo, da je v vsaki šali nekaj resnice. Obiskati Vis je zame vedno znova dogodek – nepozaben dogodek.
 Park v mestu Vis |
 Bela ladja na obzorju |
 Agava (Ko agava zacveti in nekoliko kasneje tudi odcveti, le-ta »umre«.) |
 Družina Šlag na Visu |
O otoku
Otok Vis je najjužneje naseljeno kopno v arhipelagu Srednje Dalmacije. V preteklem jadranskem geološkem dogajanju se je Vis dvignil nad gladino morja (ali pa se je spustil nanjo) kot deseti največji otok med tisočimi otoki, otočki in čermi, posejanimi vzdolž hrvaške obale Jadranskega morja. Vis meri 90,3 kvadratne kilometre površine in ima 76,4 navtičnih milj razvejane obale. Ima 3637 prebivalcev (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Vis). Na žalost je le-teh vsako leto manj. Stari odhajajo v večnost, mladi pa »s tr'buhom za kruhom«.
Vis premore 585 metrov visok vrh, ki je najvišji na otoku in se imenuje Hum.
Na otoku sta dve mesti (Vis in Komiža) ter dve občini: Vis, ki je že od nekdaj veljal za bolj meščanskega in patricijskega, in Komiža, ki je veljala za bolj plebejsko, delavsko mesto, zlasti z ribiško tradicijo. Seveda pa ti dve občini premoreta prečudovito notranjost otoka, mnogotere vasi in zaselke, npr. Velo selo, Podšpilje, Podhumlje, Podstražje, Borovik, Žena Glava, Kostrine, Oključna, Marine Zemlje …
Otok ima tudi lastno izvirsko – sladko, pitno vodo. Izvir le-te se imenuje, verjeli ali ne: »Pizdica«.
Kakor lahko iz zapisanih suhoparnih podatkov razberete, ima Vis mnogo skupnega z našim Lovrencem na Pohorju.
In še nekaj ima Vis tako kot Lovrenc na Pohorju – veliko cerkva …
 Cerkev in samostan Sv. Jeronima na Prirovu |
 Cerkev Vele Gospe v Podselju (Svetišče, kakršno je naše v Puščavi, v to cerkev se ljudje iz mesta Vis in mesta Komiže ter notranjosti otoka podajo na "romanje" v času praznika Marijinega vnebovzetja.) |
 Procesija z Marijo za Veliki šmaren |
 Sv. maša zaradi majhnosti cerkve poteka 15. 8. na prostem, v prijetnem hladu borovega gozda |
Bogata zgodovina
Vis ima bogato in zanimivo zgodovino, ki je bila pogosto tudi zelo burna. Njegova preteklost sega daleč v prazgodovino in njegovo usodo so oblikovali Iliri, Grki, Rimljani in nazadnje (jo še vedno oblikujejo) Hrvati. V času antične Grčije se je Vis imenoval Issa in bil polis – mesto oziroma država z lastnim denarjem in vladarji.
Pravijo, da je na otoku Vis zbrano vso bogastvo časa. Nekdaj so ga imenovali »Ključ Jadrana« in »Kamniti rušilec.« Prestal je ogromno vojn, v eni izmed znanih in znamenitih bitk – v tako imenovani Viški bitki (ko se je Vis imenoval Lissa) – je 20. 7. 1866 Willhelm von Tegethoff, mariborski admiral v Avstro-Ogrski mornarici, premagal bistveno močnejšo in številčnejšo italijansko floto, česar Italijani niso nikoli preboleli …
Mesto Vis v obliki kamnitega prstana z ozkim pasom hiš obdaja praktično ves zaliv Sv. Jurija, v katerem je tudi pristanišče za ladje, trajekte, katamarane … Sv. Jurij je zaščitnik oziroma zavetnik mesta Vis in Sv. Jurij goduje 23. aprila, takrat meščani Visa praznujejo.
 Luka – pogled na Prirovo |
 Uličica v Kutu (Mesto Vis se deli na dva dela, na Luko in na Kut.) |
 Tudi na Visu se pripravljajo na zimo |
Komiža je mesto, znano zlasti po ribištvu, ribičih in njihovi unikatni ladji, imenovani »falkuša«. Nekdaj so bili znani tudi po zdaj že, žal, propadli Tovarni rib – predelovalnici sardel – Mardešič.
Zavetnik in zaščitnik mesta Komiže je sv. Mikula, tako sv. Nikoli oziroma sv. Miklavžu pravijo domačini. Sv. Nikola goduje 6. decembra in takrat poleg darovane sv. maše pripravijo tudi procesijo s sv. Nikolom in pred cerkvijo prižgejo, zakurijo in skurijo, staro, odsluženo in odpisano ladjo oziroma čoln, ki tako v čast in odrešitev vseh ladij, ki trenutno plovejo, konča v žrtvenem ognju.
Pred samim zalivom Komiže leži otoček Biševo, ki žal ni več stalno poseljen, premore pa naravno znamenitost, znano in prečudovito »Plavo špiljo«.
Tako si jaz predstavljam nebesa … Kako »nebesa« izgledajo, si lahko pogledate, če poiščete "Plava špilja" na Googlu.
 Pogled na mesto Komiža z najvišjega vrha na otoku Vis, Huma |
 Notranjost Mustera, samostana v Komiži, ki so ga zgradili Benediktinci (sv. Nikola) |
 Kip sv. Mikule (sv. Nikola oziroma sv. Miklavža) |
 Procesija s sv. Miklavžem |
 Vžig ladje oziroma čolna v namen »žrtvovanja« |
 Pogled na Muster – samostan |
Otok Vis ima prečudovite uvale – zalive in plaže, npr. Srebrena, Rukavac, Stiniva, Mola Trovna, Vela Trovna, Milna, Ženka, Stončica, Parja …
Tukaj zagotovo lahko vsakdo najde svoj košček raja in svoj mir. Jaz sem ga že zdavnaj …
 Plaža Srebrena |
 Plaža Pritiščina |
 Plaža Parja |
Viška kultura
Sicer pa so na Visu izjemno dejavni, ne le na turističnem področju, temveč tudi na kulturnem. Že nekaj let zapovrstjo v poletnem času pripravljajo tako imenovano Viško ljeto, ki je skupek različnih kulturnih, športnih in družabnih dogodkov (kot npr. program naših Jezernikovih dni).
Že 165 let imajo svojo »pleh bando« – Hrvatsko gradsko glasbo Vis, s katero vse od leta 1998 prijateljuje tudi naša Godba na pihala Prostovoljnega gasilskega društva Lovrenc na Pohorju.
Od leta 1996 imajo Amatersko kazalište (amatersko gledališče) Ranko Marinković 2 (Viška kazalištna družina Ranko Marinković je pred leti že gostovala v Lovrencu na Pohorju in tudi nastopala v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja).
Imajo prečudovite »klape« – ženske in moške zbore.
Imajo mandolinski orkester.
Imajo svoj jezik, ne narečje, jezik. Leta 1997 je bil v Ontario v Torontu v Kanadi izdan Libar Viškiga Jazika (slovar viškega jezika; viški jezik preveden v zborni hrvaški jezik). Avtor omenjenega slovarja je gospod Andro Roki – Fortunato (rojen leta 1926, umrl leta 1993), priredil, obdelal in dokončal ter izdal pa ga je gospod Tomislav Roki (sin gospoda Andra Rokija – Fortunata, ki živi v Kanadi).
Imajo znane pisatelje, nekatere poznamo celo Lovrenčani, npr. Gospo Anelo Borčić, ravnateljico Osnovne šole Vis, ki je izdala že 3 knjige, in gospoda Sinišo Brajčića, ki je na začetku lanskega leta izdal svojo prvo knjigo (kadar pridejo Višani na gostovanje v Lovrenc na Pohorju, je gospod Siniša Brajčić vedno povezovalec programa).
Imajo …
 Limena Hrvatska Gradska glasba Vis |
 Viška kazališna družina amaterskega gledališča Ranko Marinković |
Sodelovanje Visa in Lovrenca
Vis pa nismo »odkrili« družina Šlag, temveč nam ga je »predstavil« naš sosed, gospod Milan Kotnik (sedaj živi v Radovljici), brat gospoda Draga Kotnika. Gospod Milan Kotnik je na Visu služil vojaški rok JLA in na Vis so ga vezali lepi spomini, zato se je tja rad vračal ali sam ali s svojo družino ter z družino svojega brata in nazadnje še s sosedi – Šlagi. V tistih časih je bil Vis tako zelo drugačen od Visa, ki ga poznamo danes. To je bil čas, ko smo na Vis smeli le državljani Jugoslavije, saj je bil Vis vojaški otok. Spominjam se napisa »TITO« iz kamenja na enem izmed hribov Visa. Spominjam se, takrat še opremljene, danes izropane in izpraznjene, Titove špilje, kjer je Tito nekaj časa bival leta 1944, spominjam se kraja oziroma mesta, kjer je bil ustanovljen TANJUG, spominjam se parol na hišah: »ŽIVEL DRUG TITO!« »ŽIVJELO NAURUŽANO BRATSTVO SRBSKOG I HRVATSKOG NARODA!« Spominjam se …
In kot je zapisano v uvodnem besedilu gospoda Jakše Fiamenga, da kdor enkrat stopi na Vis, se od otoka skoraj zagotovo ne bo mogel več ločiti, zagotovo velja za našo družino. Na Vis smo se vračali vsako leto, potem zaradi morije, vojne na Hrvaškem nekaj let ne in nato znova spet in spet, kasneje tudi večkrat na leto. Z leta v leto smo poznali vse več domačinov in stkali vse več prijateljstev. Zlasti jih je stkal moj oče.
Spominjam se nekega julijskega večera leta 1998, ko smo se sprehajali po Viški »rivi« gor in dol, ko je v nekem trenutku oče zaslišal zvoke godbe, godbe, ki je imela vajo. Ker je Stanko Šlag nemirnega duha, je le-ta odšel na vajo poslušat godbenike. Poslušal jih je, pozdravil jih je, spoznal jih je, spoprijateljil se je … In dobil idejo, da bi lahko Limena Hrvatska Gradska Glasba Vis in Godba na pihala Prostovoljnega gasilskega društva Lovrenc na Pohorju sodelovali. In še isto leto so najprej naši godbeniki skupaj z nekaterimi Lovrenčani obiskali Vis in Višani so še istega leta, meseca decembra, obisk vrnili. No, in potem se je začelo to, kar pravzaprav že vsi vemo in poznamo. Sodelovati sta torej pričeli godbi na pihala, obe prostovoljni gasilski društvi (Viško in Lovrenško), pa obe osnovni šoli, obiske so si izmenjevali otroci in njihovi starši, na Vis je odšla tudi Gimnazija in Srednja kemijska šola Ruše, v goste so prišli Viški gledališčniki … Aprila leta 2006 je bil v okviru Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Sindikata Splošne bolnišnice Maribor organiziran sindikalni izlet na Vis, ki ga je pomagal realizirati tudi moj oče, ki je bil takrat zaposlen v Splošni bolnišnici Maribor (SBM). Za vse to, zlasti pa za zvestobo Visu, je oče ob občinskem prazniku (Sv. Juriju), 23. 4. 2006, prejel tudi Zlato plaketo in grb mesta Vis.
 V drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja na Visu, družina gospoda Milana Kotnika, družina gospoda Draga Kotnika in družina Stanka Šlaga |
 Ob prejemu priznanja – Zlate plakete in grba mesta Vis |
 Ob prejemu priznanja – Zlate plakete in grba mesta Vis |
Zadnje stike sta imeli godbi na pihala decembra leta 2007, ko so bili pri nas v gosteh Višani. Decembra leta 2008 se je delegacija predstavnikov Godbe na pihala Prostovoljnega gasilskega društva Lovrenc na Pohorju in Občine Lovrenc na Pohorju udeležila velikega slavja na Visu ob 160-letnici Hrvatske gradske glasbe Vis. In potem je bilo vse do letos v sodelovanju zatišje. Zatišje zaradi prenasičenosti, ki sta jo čutili obe strani. A v tem času je za sodelovanje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, med Dalmacijo in Štajersko, med Višani in Mariborčani poskrbela gospa Dunja Bezjak, upokojena profesorica Srednje ekonomske šole Maribor. Gospa Dunja Bezjak je vrsto let prirejala visoke kulturne dogodke na Visu, širom Slovenije in tudi čez mejo v sosednji Republiki Avstriji.
Obuditev sodelovanja
A letos na Vis prihajamo spet Pohorci! V času od 3. septembra do 7. septembra 2013 bodo naši godbeniki na otoku Vis, ob močnem spremstvu svojih sokrajank in sokrajanov, priredili dva koncerta (na Vis se iz ponedeljka na torek ponoči odpravljata kar dva avtobusa Lovrenčanov). V tej evforiji priprav na skorajšnje gostovanje Lovrenčanov na Visu sem zapisala ta članek ob prijetnem obujanju spominov na davno in manj davno preteklost, v žalosti, ker ostajam doma skupaj s svojo babico …
Pa srečno in uspešno dragi naši godbeniki!
Opombe:
1.) Jakša Fiamengo, rojen je v Komiži, leta 1946. Klasično gimnazijo je končal v Splitu, kjer je urejeval časopis Vidik. Je hrvaški pesnik. Je avtor mnogih klapskih, pop in zborovskih pesmi dalmatinskega melosa, med katerimi so najbolj znane: Piva klapa ispo' volta, Nadalina, U prolazu, Infiša san u te, Promenade, Ja sam pjesma, Karoca gre, Sutra će te ponit i Sidro u čoviku … Je avtor 16-ih knjig in dobitnik mnogih državnih priznanj za književnost. V hrvaški jezik prevaja pesmi iz makedonskega jezika, prevedel je tudi nekatere pesmi makedonskega pesnika Konstantina Miladinova.
Vir.: http://hr.wikipedia.org/wiki/Jak%C5%A1a_Fiamengo
Prevedla: Andreja Šlag
2.) Ranko Marinković, hrvaški književnik, * 22. februar 1913, Vis, † 28. januar 2001, Zagreb. Ranko Marinković se je rodil v revni družini na Visu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval v Splitu in v Zagrebu. Po gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Zagrebu, kjer je študiral psihologijo, a ga je bolj privlačil študij romanske literature. Že takrat je kazal zanimanje za gledališče. Drugo svetovno vojno je preživel v italijanskem taborišču Ferramonte v Kalabriji. Po kapitulaciji Italije je odšel v Bari. Od tam je pobegnil v El Shatt v Egiptu. Leta 1945 se je vrnil v domovino in začel delovati na kulturnem in političnem področju (na Ministrstvu za kulturo LR Hrvaške in v Nakladnem zavodu Hrvatske). Med leti 1946 in 1950 je bil direktor Drame Hrvaškega narodnega gledališča, od leta 1951 pa je delal kot profesor na Akademiji za gledališko umetnost v Zagrebu, kjer je ostal do upokojitve. Po razpadu Jugoslavije je sodoval s Franjom Tuđmanom in postal član HDZ-ja. Po njem se imenuje tudi Nagrada »Ranko Marinković«, ki jo podeljuje Večernji list za najboljšo kratko zgodbo. Dela: Njegovi najbolj znani deli sta drama Glorija, v kateri kritizira katoliško cerkev, in roman Kiklop, ki delno avtobiografsko opisuje dogajanje v Zagrebu pred nemškim napadom na Jugoslavijo (1941). Po romanu Kiklop je bil leta 1982 posnet film, ki ga je režiral Antun Vrdoljak. Bibliografija: Albatros (1939), Proze (1948), Ni braća ni rođaci (1949), Oko Božje (1949), Pod balkonima (1953), Ruke (1953), Glorija (1955), Poniženje Sokrata (1959), Kiklop (1965), Politeia (1977), Zajednička kupka (1980), Pustinja (1982), Never more (1993). Eseji: Geste i grimase (1951), Nevesele oči klauna (1986). Nagrade: Velered kralja Dmitra Zvonimira (1995), Nagrada Vladimirja Nazorja (1965).
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ranko_Marinkovi%C4%87
Viri:
1.) Turistični prospekt: OTOK BOGAT VREMENOM, HRVATSKA, Hrvatska turistička
Zajednica, Turistička zajednica grada Visa, Turistička zajednica grada Komiže, Vis, Publika d.o.o, 2005.
2.) Turistični prospekt: OTOK, NA KATEREM JE ZBRANO VSE BOGASTVO ČASA,
HRVAŠKA, Hrvaška turistična skupnost, Turistična skupnost mesta Vis, Turistična skupnost mesta Komiža, Publika d.o.o., 2009.
OTOK TAJNI, VIS, drugo izdanje, Sanda Vojković, TARGA d.o.o, 2001.
3.) Libar Viškiga Jazika, Andro Roki – Fortunato, priredi, obradi i fini Tomislav Roki, Printed and bound in Canada by University of Toronto Press Incorporated, 2001.
4.) AMATERSKO KAZALIŠTE RANKOV MARINKOVIĆ 1996 – 2006 VIS, AMATERSKO KAZALIŠE »RANKO MARINKOVIĆ« VIS, Lenko Blažević, JAFRA PRINT – SOLIN, 2006.
