Pozdrav s Klopnega vrha
sobota, 18. aprila 2020, avtor Franc Verovnik
Lovrenškim planinkam in planincem ob 50. obletnici ustanovitve Planinskega društva Lovrenc na Pohorju
Franc Verovnik
KLOPNI VRH
Klopni vrh (1340 m), v avstro-ogrski monarhiji imenovan Klappenberg, je najvišja vzpetina na severnem robu osrednjega dela Pohorja, imenovanega tudi Lovrenško Pohorje. Zanimivo je poimenovanje vrha, ki je plod zdrave ljudske domiselnosti. Vrh namreč zapira jugovzhodno od njega na nadmorski višini 1300 metrov ležečo planoto. Ta je manjša od površine Miznega vrha, ki sledi za planoto proti jugovzhodu in je enako visok kot Klopni vrh (1340 m). Od tod verjetno imeni – miza in klop. Če dodamo še bližnji Sekretarjev vrh (1333 m), si lahko z malo domišljije zamislimo nekakšno »planinsko pisarno«, v kateri so klop, miza in sekretar!
Vrh je že od davnega znan Lovrenčanom, planincem in drugim pohodnikom kot privlačna izletniška točka. Predvsem ga seveda poznajo gozdni delavci, lovci in pastirji zaradi bogastva klopnovrških gozdov in planinskih pašnikov. Tudi mi smo nekoč tja gor hodili nabirat borovnice (po domače črnice) in brusnice (po domače krankerl ali prajzlper) ter na izlete.
POSESTI GROFA ZABEA NA KLOPNEM VRHU
Pred skoraj poldrugim stoletjem je te naravne danosti začel izdatno izkoriščati grof Giovanni P. Zabeo (1824–1898), ki je leta 1875 kupil falsko posest. Kasneje je njegovo delo nadaljeval sin Alfons Zabeo (1864–1932). Pod Klopnim vrhom so preuredili gozd v pašnike, danes so tu klopnovrške planje. Oba sta se uspešno ukvarjala z zelo donosno živinorejo in gozdnim gospodarstvom.
(hrani Pokrajinski arhiv Maribor, PAM/1851, Gospoščina Fala, AŠ 219/3)
Grofova gozdarska hiša (Fischerjeva vila)
Že konec 19. stoletja je dal Alfons ob zgornjem robu travnikov zgraditi več stavb za gozdarje, lovce, gozdne delavce in živino. Na vzhodnem delu travnikov pa so sezidali razkošno večnadstropno stavbo, pravo vilo. Na starih razglednicah je navedena kot Forsthaus (gozdarska hiša). Rudolf Badjura jo v svoji knjigi Pohorje iz leta 1924 imenuje Falska lovska koča in navaja, da so v njej v pritličju bivalni prostori za goste in v nadstropju lepo opremljene sobe za občasen oddih grofa Zabea. Omenjen je tudi logar Dolinšek, najverjetneje Albin iz Lovrenca na Pohorju. Znano je, da je bilo na grofovem posestvu v službi več bratov Dolinšek. Po grofovi smrti je vilo podedovala hčerka Maria Pia Zabeo, ki se je poročila s Čehom Karlom Fischerjem. Od tod izvira popularno ime »Fischerjeva vila«, ki je postalo znano med okoliškimi prebivalci in se je ohranilo do danes.
12. septembra 1941 so vilo skupaj z bližnjo Fischerjevo žago požgali partizani Pohorske čete. Ostale so le ruševine, ki so še dolgo pričale o nekdanji mogočni stavbi. Danes je na ostankih kletnih zidov urejena razgledna terasa.
Razglednice grofove gozdarske hiše (Fischerjeve vile)
Razgledna stolpa na Klopnem vrhu
Grof Zabeo je dal v okolici Klopnega vrha postaviti dva lesena razgledna stolpa za svoje goste. Eden je bil zgrajen leta 1888 na Traticah pod Plešičem na kraju, ki so ga imenovali Alfonshöhe (Alfonsov vrh).
(hrani Pokrajinski arhiv Maribor, PAM/1851, Gospoščina Fala, AŠ 214/3)
Drugi stolp je bil severno od gozdarske hiše na vzpetini, ki se še danes imenuje Turn (1261 m). Opisal ga je Davorin Tina Lesjak iz Ruš v 10. številki Planinskega vestnika leta 1901 z naslednjimi besedami: »ekoliko niže stojita logarjeva hiša in krasna vila, katero je dal sezidati sedanji falski grof. Na verandi te vile je diven razgled, četrt ure odtod stoji 'turn', to je kakih 15 m visok razgledni stolp, katerega je dal postaviti prejšnji posestnik falski. Omenil sem že, da obnebje tisti dan ni bilo ugodno za razgled. Bil sem pa pred tremi leti v tem stolpu, ko je bil zrak tako čist in prozoren, kakršen je le parkrat v letu. Na severni strani vidiš v bližini trg Št. Lovrenc, ves Kozjak, za njim nekoliko proti zahodu 'Svinske planine' z orjaško Golico in Golovec (Korske planine) na meji koroško-štajerski. Golica je Pohorcem zanesljiv vremenski prorok. Za njo se vidi veliko, sivo gorovje, najbrž Zirbitzkogel pri Judenburgu. Na severni strani vidiš ob ugodnem vremenu Schoekl in pod njim mesto Gradec. Na vzhodu se vidijo na slemenu Pohorja Sv. Bolfank in Veliki vrh (1342 m), ob vznožju Pohorja Maribor in mične Slovenske gorice, na katerih se blešči proti večeru nebroj cerkev in kapelic. Tudi vidiš Mursko in Lipniško polje, po katerem se vije srebrnobela Mura. V daljavi pa se izgublja na vzhodu gričasti svet in se začenja Ogrska.«
KOČA NA KLOPNEM VRHU PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO
Grof je bil zelo naklonjen planincem, zato so lahko jeseni leta 1903 člani Podravske podružnice SPD, ki je bila ustanovljena 8. aprila 1901 v Rušah, odprli zavetišče za potrebe vedno bolj številnih planincev. Uredili so ga v grofovi gozdarski in lovski koči, ki je stala na zahodnem delu travnikov, le nekaj minut hoje od gozdarske hiše po lepem jerebikovem drevoredu. Tako je zapisano v 7. številki Planinskega vestnika iz leta 1907: »Zavetišče na Klopnem vrhu že obstoji nekaj let v starem logarskem domovju, v krasni grofovi planinski vili pa se izvršuje krčmarski obrt na ime Podravske podružnice.«
(hrani Pokrajinski arhiv Maribor, PAM/1851, Gospoščina Fala, AŠ 214/3)
(hrani Pokrajinski arhiv Maribor, PAM/1851, Gospoščina Fala, AŠ 214/3)
Po prvi svetovni vojni so 6. junija 1919 v Mariboru ustanovili Mariborsko podružnico SPD, njen član je postal tudi grof Alfons Zabeo. Z njim so se 1. aprila 1921 mariborski planinci dogovorili za najem omenjene gozdarske in lovske koče ter jo začeli prenavljati. Dali so ji ime Koča na Klopnem vrhu in jo slovesno odprli 5. junija 1922. V njej je bila kuhinja, obednica, soba z osmimi posteljami, na podstrešju pa pogradi za 35 oseb. Sprva jo je oskrboval grofov gozdar Albin Dolinšek iz Lovrenca na Pohorju, nato njegova nečakinja Tončka Dolinšek, hčerka Ferdinanda Dolinška s Smolnika, ki je bil prav tako grofov gozdar. Od leta 1925 vse do druge svetovne vojne pa je bila stalna oskrbnica Albinova hčerka Jožefa Dolinšek – Pepca. Med ljudmi je bila zelo priljubljena, klicali so jo kar Klopna Pepca, dijaki in študentje pa študentovska mamica. Po drugi vojni je bila oskrbnica Koče na Pesku.
Zanimanje za planinstvo je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja hitro naraščalo. Med obema vojnama je koča pozimi postala tudi priljubljeno središče smučarjev. Leta 1929 so v njeni bližini člani mariborskega smučarskega kluba zgradili skakalnico. Ker se ni obnesla, so leta 1933 zgradili še eno na Kumenu pri domačiji Strgar v bližnjem Lovrencu.
Razglednice Koče na Klopnem vrhu do leta 1928
Sčasoma je koča postala pretesna in neudobna, zato so se odločili, da jo razširijo s prizidkom na zahodni strani in izboljšajo opremo. Z deli so začeli leta 1928 in končali s slovesnim odprtjem 4. avgusta 1929. Leta 1935 so vanjo napeljali vodovod.
Lego prenovljene koče je leta 1934 slikovito opisal Fran Mišič (1881–1969), pedagog in potopisec, v svoji knjigi V žaru in čaru šumovitega Pohorja: »oča ne stoji na najvišji točki šumovitega vrha, temveč niže med njim in Macesnovim vrhom v zarezi, ki skozi njo glasno žubori Lamprehčica, prihajajoča z bližnjega, zamočvirjenega Kameniteca, ojačena z močnim čistim studencem, ki vre izpod granitnih skal tik pod kočo.« V 10. številki Planinskega vestnika leta 1939 pa je o njej zapisal slovenski pesnik in zavzet planinec Ludvik Zorzut (1892–1977) med drugim tudi to: »Koča je ljubka golobica na svetli frati in dobra prijateljica na naših samotnih stezah, pozimi in poleti.«
Razglednice Koče na Klopnem vrhu po prenovi leta 1929
Kmalu po začetku druge svetovne vojne je kočo doletela žalostna usoda. 17. septembra 1941 so na tem mestu partizani prvič na Pohorju v odprti borbi premagali Nemce. Borci Pohorske čete so se spopadli z nemškimi planinskimi lovci in jih po dvourni borbi pognali v beg proti Lovrencu na Pohorju. V bitki je zgorel leseni del koče, ostali so samo kletni prostori. V bližini stoji spomenik v spomin na ta dogodek. Kasneje koče niso več obnavljali.
KOČA NA KLOPNEM VRHU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Med drugo svetovno morijo so zgorele vse lesene stavbe na Klopnem vrhu. Po vojni je Gozdno gospodarstvo (GG) Maribor prevzelo tamkajšnje gozdove. Na pogoriščih so postavili različne lesene stavbe za potrebe gozdnih delavcev, za živali in za skladišča. Med drugim so leta 1947 zgradili logarnico na temeljih nekdanjega domovanja oskrbnika grofove posesti, ki je bilo nasproti Fischerjeve vile. Zanjo je dolgo skrbel logar Miha Petrič, znan kot Klopnovrški Miha, doma s Činžata.
Leta 1963 so planinci ruškega planinskega društva, v katero so bili včlanjeni tudi nekateri Lovrenčani, ustanovili »Sklad Klopni vrh«, namenjen zbiranju sredstev za gradnjo planinske postojanke na Klopnem vrhu. Denar so iz sklada prenesli na lovrenško planinsko društvo ob njegovi ustanovitvi 19. aprila 1970. Do gradnje nove stavbe ni prišlo, so pa nekdanjo logarnico, last GG Maribor, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preuredili v planinsko postojanko s prenočišči in gostinskimi storitvami. Tako je nastala nova Koča na Klopnem vrhu. Ko se je Klopnovrški Miha upokojil, so postojanko prevzeli različni najemniki. Po besedah častnega predsednika PD Lovrenc na Pohorju Franca Pačnika so jo na GG Maribor ponujali tudi lovrenškim planincem v najem za 99 let, a se za ponudbo niso ogreli. Leta 1998 je koča postala obvezna kontrolna točka Slovenske planinske poti, zaradi česar so v njej pripravili vpisno knjigo in ustrezen žig.
Leta 2002 je kočo kupil Lovrenčan Anton Ladinek in jo zgledno prenovil. Na začetku leta 2018 je prenehal z gostinsko dejavnostjo in kočo zaprl za obiskovalce. Žig se poslej nahaja na bližnjem vrhu, kamor so ga prestavili lovrenški planinci.
Razglednice nove Koče na Klopnem vrhu
OPOMBE
Stare fotografije s Klopnega vrha so iz fonda Gospoščina Fala v Pokrajinskem arhivu Maribor, posredovala mi jih je arhivska svetovalka Mojca Horvat.
Objavo dveh fotografij nove koče je dovolil njun lastnik Maks Bedenik, objavo fotografije Fischerjeve vile iz leta 1940 pa Almira in Franc Koper.
Razglednice so iz avtorjeva zbirke.
Nekatere podatke so mi posredovali Hubert Dolinšek iz Slovenj Gradca ter Lovrenčanka Darinka Žel, roj. Dolinšek, in Lovrenčani Franc Brezočnik, Anton Dietner, Pavel Fabrici, Božo Fornezzi, Darko Kmetec, Anton Ladinek in Franc Pačnik.
Vsem se iskreno zahvaljujem!
Bralke in bralce članka prosim, da mi sporočijo, če je v besedilu kakšen podatek napačen ali pa manjka.