Božični čas – res poznamo pomen božiča?

ponedeljek, 23. decembra 2013, avtor Helena Petrič

Od kod izvira božični praznik in kakšen je njegov pravi pomen?

Da bi ga lažje razumeli, se moramo vrniti v čase, ko so ljudje živeli povezani z naravo, ko so častili naravo iz zavedanja, da so njen neločljivi del in da vse spremembe v naravi vplivajo tudi na življenje človeka. »Kakor znotraj – tako zunaj, kakor zunaj – tako znotraj« je bil moto ljudi, ki jih danes imenujemo pogani (izraz, ki v slovarju tujk pomeni mnogobožec ali tudi nekristjan, pripadniki krščanske cerkve pa ga pogosto uporabljajo kot sinonim za nevernike in ima, izrečen z njihove strani, nemalokrat negativen prizvok).

Naši davni predniki so živeli v skladu z naravo. Poznali so pomen enakonočij (ekvinokcijev) in sončnih obratov (solsticijev) ter sprememb v naravi, ki so povezane s temi pojavi. Te pojave so častili, saj so bili življenjsko povezani z njimi. Verovanja naših prednikov so bila podkrepljena s poznavanjem astrologije, ozvezdij, gibanja planetov ... Iz tega je izviralo znanje in vedenje, ki mu mi ne segamo niti do kolen, čeprav ima naša civilizacija vzvišen in odklonilen odnos do teh ved.

V zimskem času je bil največji praznik zimski sončni obrat, 21. decembra. Od poletnega sončnega obrata, 21. junija, se Sonce vsak dan pomika bolj proti jugu in ustvarja videz padanja in izgublja na moči. Po jesenskem enakonočju, 23. septembra, noči postajajo vse daljše in Sonce vedno hitreje »umira«. Ta pojav traja do zimskega solsticija, ko Sonce začne navidezno mirovati in se neha pomikati proti jugu. Beseda solsticij (sončni obrat) izvira iz latinščine in pomeni »sonce stoji pri miru«.

25. decembra se zgodi najpomembnejši pojav, saj se Sonce začne znova »pomikati« nazaj proti severu. Starodavne civilizacije so to pojmovale kot vnovično rojstvo boga Sonca, v krščanski religiji to poznajo kot Jezusovo rojstvo. Tako kot drugi odrešeniki (pred njim) je tudi Jezus tesno povezan z »gibanjem« Sonca. V treh dneh »mirovanja« v decembru Sonce zaide tik pod ozvezdjem Južnega križa, iz česar izhaja verovanje: bog Sonca je umrl na križu, miroval tri dni, nato pa vnovič vstal. Pri tem je pomembno vedeti, da so antične kulture razumele pomladno enakonočje kot dokončno zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim. Zato tudi Kristusovo vstajenje sodi v pomladni čas, prav tako pa to velja za njegove predhodnike.

Mitološka simbolika izhaja tudi iz 24. decembra, ko smo priča naslednjemu pojavu:
Kmalu po zatonu Sonca se na obzorju pojavi Orionovo ozvezdje. Vse tri zvezde Orionovega pasu so takrat poravnane v skoraj navpično črto, ta pa kaže proti zvezdi Sirij, ki vzide nekaj po polnoči. Stari Egipčani so to zvezdo imenovali Sopdet in je napovedovala poplavljanje Nila. Kristjani so to zvezdo poimenovali Betlehemska zvezda, zvezde Orionovega pasu pa predstavljajo tri modrece, ki sledijo tej zvezdi na vzhod. Okoli pol štirih zjutraj se za Sirijem pojavi ozvezdje Device, ki vzide na istem mestu, kjer se zjutraj, 25. decembra, pojavi Sonce. Iz tega izhaja prepričanje, da je boga rodila devica, tako kot vse odrešenike v vseh prejšnjih kulturah.

Ta dan so slavili v mnogih starih civilizacijah

Egipčani so 12 dni proslavljali ponovno rojstvo Sonca kot odraz dvanajstih delov koledarja. Kot okras so uporabljali palmino listje z dvanajstimi režnji, ki je imelo pomen koledarja, saj so vsak mesec odtrgali en reženj.
V Babilonu so na dvanajstdnevnem festivalu častili zmago boga Marduka nad pošastmi teme.

Tudi stari Germani in Kelti so praznovali zimski sončni obrat. Častili so prebujenje narave in potrditev nadaljevanja življenja.

Tudi v današnjih časih, v različnih kulturah in religijah, zimski obrat sovpada s prazniki.
Pri Chumash - indijanskemu plemenu na severu Kalifornije - obhajajo praznik z imenom Kaqunup'mawa. Dan posvečen rojstvu boga Sonca praznujejo med 21. in 25. decembrom. Samo ime Kaqunup'mawa pomeni sijaj novorojenega otroka. Ta otrok je novorojeno Sonce, ki 24. decembra prične s svojim »obujenim« gibanjem in na ta način naznanja novo leto – nov letni čas.

V Iranu se veselijo praznika z imenom Yalda. Ta praznik izvira iz časov Mitraizma, verovanja v boga Sonca Mitro – boga svetlobe in resnice. V jutru najdaljše noči v letu se je Mitra rodil svoji materi – brezmadežni devici Anahiti.

Na Kitajskem praznujejo Dong Zhi (prihod zime). Že pred 2500 leto so Kitajci določali zimski solsticij z opazovanjem gibanja Sonca - s pomočjo sončne ure. Kitajsko verovanje temelji na ideji Yina in Yanga. Yin simbolizira žensko in temne lastnosti vesolja, yang pa simbolizira moškost in ognjene lastnosti. Ti dve energiji morata biti vedno uravnoteženi. Ko se vrednost energije na eni strani veča, mora priti do preobrata, ki daje pomen tudi drugi strani. V času zimskega obrata je na severni polobli najkrajši dan in posledično najdaljša noč. Z naslednjim dnem dnevi postajajo daljši, kar je starodavnim Kitajcem pomenilo obujanje yang energije, zato je bilo treba ta pojav proslaviti.

O pomenu teh naravnih pojavov pri naših davnih prednikih pričajo megalitske skulpture, kot so Stonehenge, Newgrange v Irski ter Maeshowe na otoku Orkney na Škotskem. Vse so zgrajene tako, da častijo letne sončeve obrate. Tako, na primer prav v Stonehengu, v času letnega in zimskega sončevega obrata padejo sončni žarki naravnost na oltarni kamen. Megalitske civilizacije so se zavedale, da Sonce daje impulz Zemlji. Na obrednih praznovanjih v času solsticijev so se tudi sami napolnili s sončevo energijo, za čas do naslednjega praznika.

Zanimivo pri tem je, da so bile vse stare religije povezane z naravnimi pojavi, ne glede na to, kako so si jih razlagale in predstavljale. Prav pri krščanski religiji pa je moč opaziti odmik od naravnega pojmovanja.

Rimski imperij, ki je v času nastanka krščanstva segal do bližnjega vzhoda, se je počutil ogroženega pred vse večjim gibanjem kristjanov. Grozilo je, da bo krščanstvo razbilo zgradbo rimskega cesarstva. Po principu »pridruži in vladaj« je cesar Konstantin imperij iz poganske države spremenil v krščansko, ter se ob tem držal načela: En cesar, torej naj bo tudi en Bog. Njegovi nasledniki so nadaljevali njegovo delo in krščanstvo je pridobivalo na veljavi. Z verskim odlokom leta 380 je cesar Teodozij povzdignil krščanstvo v državno vero, leta 391 pa je bila poganska vera prepovedana. S tem je prepletanje cerkve in države, krščanstva z rimsko državo, doseglo vrhunec. Krščanstvo je postalo vera, ki podpira državo, medtem ko vladar utrjuje položaj vere v državi, saj sta njena moč in učinkovitost pomemben dejavnik politične stabilnosti (nam je to kaj znano?).

Tako je krščanstvo postalo vera v službi države. Rojstva solarnih božanstev (Horusa, Krišne, Mitre, Atisa ...) so Rimljani in svečeniki elegantno preobrazili v krščanski praznik ter pri tem načrtno zatrli starodavna verovanja. Vendar pa, tudi če vzglavnik preoblečemo z novo preobleko, v svojem bistvu ostaja še vedno zglavnik.

Rimsko cesarstvo se je »skrčilo« na Vatikan, vendar je bogastvo in razkošje ostalo. Katoliška cerkev je še dandanes del poglavitnih političnih in gospodarskih stebrov v mnogih evropskih državah. Svojo moč in vpliv uspevajo zadržati kljub stalnim aferam, v katerih se pojavljajo tudi najvišji člani posvečenih te organizacije. Njihova moč je prav v zakoreninjenem verovanju, da je vse izven nas, da je Bog sodnik, ki vse vidi in vse oprosti, tudi grehe nad otroki. Z znanjem in vedenjem, ki so si ga prisvojili od starih civilizacij in ki ga skrbno skrivajo in prikrivajo, manipulirajo z ljudmi in jih zadržujejo v zaporu duhovnega suženjstva. Pa vendar se časi spreminjajo in ljudje vse bolj dojemamo, da za razgovor z bogom ni potrebno plačilo, še manj pa potrebujemo posrednika. S svojo razkošno pojavo in razkošnim načinom življenja nam dajejo spodbudo k potrošniškemu načinu delovanja, čeprav iz njihovih ust prihajajo besede skromnosti.
Vse več je takih, ki spoznavajo, da je tempelj v nas samih. Mi smo tisti, ki moramo prevzeti odgovornost za svoja dejanja, kot člani skupnosti in kot posamezniki.

Kako pa je v našem času?

Božič je pred vrati. Ni potrebno pogledati na koledar, dovolj je, da poskusimo parkirati pred kakšnim trgovskim centrom. Polni nakupovalni vozički, vsi nekam hitijo, so nervozni, utrujeni ... Nesporno je to odraz časa in prostora, v katerem živimo. Človeške vrednote, kot so ljubezen, spoštovanje, sočutenje, tu ne najdejo prostora, da se izrazijo v svoji biti. Prav božični čas je postal pravi odraz družbe, v kateri živimo, odraz človeka, ki je zmanipuliran s strani ljudi, ki upravljajo z ekonomijo in religijo, kot temeljnima metodama manipulacije javnosti zaradi političnega nadzora in moči.

Čas in čar božiča je tukaj. Narava zaključuje svoj ciklus, da bo pričela z novim. Zakaj se ne bi tudi mi v tem času povrnili k svojim koreninam, h kozmosu, katerega del smo in ki je del nas. Stopimo v naravo in jo začutimo, opazujmo ozvezdja in veselimo se vnovičnega rojstva Sonca. Dovolimo, da to Sonce zasije tudi v našem mikrokozmosu in prebudi v naših globinah našo resnično naravo. Postanimo ljudje s sijajem v očeh in vedenjem, da so spremembe možne in da so odvisne od nas, da obstajajo dobre in slabe stvari, da se prepletajo in nam omogočajo duhovni napredek. S tem zavedanjem lahko stopamo skozi temo z nasmeškom na ustnicah in z ljubeznijo v srcu. Ko to dojamemo, bomo postali človek človeku in ne bodo nas mogli ločiti ne z religijami, ne z državnimi mejami in tudi ne s kakšno novo pogruntavščino.

Vse dobro!

Helena Petrič