Issa, Lissa, Vis
sobota, 22. avgusta 2015, avtor Andreja Šlag
VIS IN VIŠANI
Med prebiranjem prispevka lahko prisluhnete portugalskim fadosom
Pred dobrima dvema letoma sem svoj članek o Visu za Lovrenčana pričela s citatom gospoda Jakše Fiamenga, ki je Višan, rojen v Komiži – Hrvat, ki trenutno živi v Splitu, pisatelj, pesnik in redni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Citat, ki po mojem mnenju, Vis opiše in predstavi točno takšnega, kot je, oziroma natančno tako, kot sem ga in ga še zmeraj, vedno znova, doživljam tudi sama.
Zavedam se, da novi članek o Visu ne pišem v "pravem" času, predvsem zaradi nerodnosti in težav v zvezi z arbitražo in določitvijo meje z našo južno sosedo; a s Hrvati nas ne povezuje le prerekanje, temveč tudi prijateljstvo in sodelovanje. Sodelovanje traja že 17 let (s 5-letno vmesno prekinitvijo, na željo obeh strani – Godbe na pihala prostovoljnega gasilskega društva Lovrenc na Pohorju in Hrvatske limene gradske glasbe Vis).
Po tem ko so pred dvema letoma Pohorci gostovali na Visu (jaz pa sem ostala doma) in po tem, ko so nam v lanskem januarju obisk vrnili Višani in s svojim vabilom ter programom napolnili telovadnico naše šole, da kar verjeti nismo mogli, da je tako velik prostor, kakor radi rečemo: "pokal po šivih"; so tako, namesto nas, oni – Višani v naš Lovrenc na Pohorju "pripeljali" kar nekaj enodnevnih in poldnevnih turistov, ki so prišli poslušat godbo, klapi ...
JAKŠA FIAMENGO
Večina nas (eni to priznamo, drugi ne) "klapski pismi" rada prisluhne. Mene npr. le-ta spremlja že od mojega 3. leta, ko sem Vis prvič obiskala. Z vedno novimi obiski Visa sem se učila hrvaškega jezika, dalmatinskega narečja in vse bolj tudi viškega jezika ("viškiga jazika"), ki ga danes že precej dobro razumem.
Malokdo izmed nas pa ve (tudi na Hrvaškem je tako, kar me čudi glede na njihov prirojeni ponos in privzgojeno domoljubnost), da je avtor prenekatere nam še kako dobro poznane in spevne pesmi, za katero mislimo, da je kar narodna in ponarodela, Višan, natančneje rojeni Komižan, na začetku tega besedila omenjeni gospod – Jakša Fiamengo.
69-letni Jakša Fiamengo ima kar 450 uglasbenih del, katere večino prepeva dobro poznani dalmatinski pevec, vsem nam poznan kot večni romantik – Oliver Dragojević. Zanj je gospod Jakša Fiamengo dejal, da je: "Kadarkoli je pisal, izza papirja na pisalnem stroju, kasneje pa izza ekrana osebnega računalnika, videl njega – Oliverja Dragojevića." (Vir: jutarnji.hr)
Spletni povezavi o gospodu Jakši Fiamengu: kut-vis.blogspot.com, jutarnji.hr.
SLOVENCI RADI SLIŠIMO DALMATINSKI MELOS
In ker, kakor sem že zapisala, rada poslušam dalmatinske skladbe in ker sem se v preteklosti udeležila že mnogo koncertov dalmatinskih pevk in pevcev pa tudi klap, se mi je zdelo obvezno ogledati si še v živo koncert Oliverja Dragojevića. V poplavi ponudb koncertov z dalmatinskimi pevkami in pevci, predvsem pa s klapami na Sončni strani Alp, še zlasti na Štajerskem, ni bilo težko dočakati tudi njegovega koncerta. Tako sem se junija letos skupaj s prijateljico sokrajanko odpravila na Dragojevićev koncert na Grad Vurberk. Pa sem si najprej mislila: "Vurberk …, eh, kje pa se bo ta koncert odvijal?" No, pa sem se zmotila! Prekrasen ambient, na dvorišču gradu, v naravi, pod milim nebom, sijale so zvezdice, pihljal je topli vetrič … Pogled s tribune, na eno stran na razsvetljeni Maribor, na drugo stran na razsvetljeni Ptuj in sploh Dravsko dolino. Prizor me je spominjal na francosko provansalsko mestece. Romantično že brez dalmatinske glasbe in pesmi, pa tudi brez Dragojevića … Kaj šele s klapo Dupini in z Oliverjem!
Sledil je dve in polurni koncert zgolj in samo Oliverja Dragojevića s klapo Dupini. Nepozabno! Fascinantno! In ja, ja, romantično! Sem videla, kako kamenje cveti, in slišala, kako trava raste, četudi nisem (bila) zaljubljena. ;-)
Bilo je tudi žalostno … Naenkrat se je mladenič iz publike znašel na odru in pred vsem občinstvom pogumno zaprosil svoje dekle, ki je kljub pozitivni energiji in romantičnem vzdušju suvereno zavrnila ponudbo. Večini nam je zastal dih, sledila sta šok in melanholija, ki sta nas spremljala do konca koncerta. Nastala situacija ni pustila ravnodušnega niti Oliverja, ki je nerodno situacijo komentiral nekako tako: "V času, ko sem bil jaz mlad in sem jaz zaprosil svojo zdajšnjo ženo, pa ne-le, da sem slišal v odgovor DA, temveč sem slišal kar dva DA: eden je bil ženin, drugi pa taščin."
Ob koncu koncerta so pred vhodom na oziroma izhodom s prizorišča prodajali CD-je s takšnimi in drugačnimi skladbami oziroma pesmimi Oliverja Dragojevića – predvsem njegove hite, že kar evergrene, katerih avtor besedila je po večini gospod Jakša Fiamengo. Naj naštejem le nekaj najbolj znanih:
- Nadalina,
- Piva klapa ispo ' volta,
- A vitar puše,
- Vagabundo,
- Nokturno …
Jakši Fiamengu v čast so v okviru Splitskega festivala v tem poletju priredili "njegov" večer.
In ker tokrat ne bom ostala doma, temveč bom odšla z našimi godbenicami in godbeniki ter še z nekaj sokrajankami in sokrajanov na Vis, se že veselim dneva, ko ne bom prisluhnila le dvema koncertoma naše "pleh bande" in taktom naših folkloristov, temveč tudi ubranemu petju klape: "Ti mali glasovni korpusi imajo zares idealno in dovršeno glasovno fuziju. Prav zato je dalmatinska klapska terca peta v dovršenem krogu in klapa je vedno krog, katerega UNESCO ni brez razloga uvrstil na reprezentativni popis svetovne kulturne dediščine." (Vir: jutarnji.hr).
V prostoru Baterije (avstro-ogrske trdnjave) bom 25. 8. 2015 ob 21.00 spet pod milim nebom, ko bodo sijale zvezdice in bo pihljal topli vetrič, prisluhnila klapi "Mriža".
Da bom nahranila svojo dušo za čas, ki prihaja, za zimo, da me bodo spomini greli …
SPOMINOV NAM NE MORE NIHČE VZETI
Spomini na Vis me grejejo že 32 let.
- Leta 1990 sem skupaj s prijateljicami, tedanjimi sokrajankami, pripomogla vojaku JLA, da je dobil proste dni. Njegovega oficirja smo obiskale kar na njegovem domu in zaprosile za proste dni z razlogom, da smo poleg njegove ljubljene prišle vojaku na obisk tudi njegove prijateljice. Sankcije so sledile naslednji dan s strani mojih staršev, zlasti očeta …
- Leta 1994 sta me mama in oče ob končanju osnovne šole nagradila z dopustom na otoku Visu. Kljub vojni vihri, ki je takrat na Hrvaškem še divjala, sta si skupaj s sosedi Kotniki upala in drznila, popeljati me tja, kamor sem si jaz že štiri leta tako zelo želela, a nisem mogla zaradi vojne, ki je kljub svojim letom nisem razumela in nisem želela sprejeti dejstva, da ne morem nekam, kamor si želim in kjer živijo moji prijatelji, znanci, dobri ljudje – na Vis. A tisto leto je bilo drugače, podali smo se na dolgo pot, ki je bila drugačna od običajne. Najprej smo se iz Maribora popeljali z vlakom do Reke, kjer smo se vkrcali na ladjo Ilirija in pluli do Visa, mimo Zadra (kjer smo slišali strele in detonacije, zaposleni na ladji so umaknili zastavo, ugasnili vse luči …), Šibenika, Splita, Hvara do Visa. Ladja je svojo pot nadaljevala do Lastova in Korčule ter Dubrovnika in se čez 7 dni vrnila po nas …
- Istega leta se mi je na mojem sanjskem dopustu zgodilo še eno presenečenje. Pri pisanju zadnjega šolskega spisa pri predmetu slovenski jezik v osnovni šoli smo si lahko izbrali poljubni naslov in jaz sem si izbrala naslov: "Spomin na Vis". Učiteljica, gospa Zdenka Jakop, je vsebino le-tega ocenila z odlično oceno in moj spis posredovala v uredništvo tedanjega tednika časopisne hiše Večer – 7D. 3. 8. 1994 je bil moj spis objavljen v navedenem tedniku v rubriki Mladi rod.
- Leta 2008 sem se na Visu mudila v času Sv. Miklavža. In ker je Sv. Nikola (Sv. Mikula) zavetnik mesta Komiže na otoku Visu, Komižani ta dan praznujejo ("Svako misto ima svoju feštu …"). Za svoj praznik so pripravili prireditev, koncert gospoda Đanija Stipaničeva. Spomnim se ga, kako je pel, sploh ni nehal, minile so že tri ure in Đani je hotel še, publika se je utrudila prej kot on.
V letošnjem letu pa je na komercialni televiziji POP TV v oddaji Dan najlepših sanj moj nekdanji sosošolec, gospod Davorin Ahej, zapel skupaj prav z Đanijem Stipaničem. Zanimivo!
Vinko Coce je avgusta 2012, dobro leto pred svojo smrtjo, pel v Komiži za Ribarsko noč. Obala je bila polna ljudi, moja duša pa polna tenorja in lepih besedil: "... draže bi mi bilo, moja bajna vilo, s tobom sist na kamen bili, vengo s drugom, spat na svili. Draže nego sunce sjajno, moj sokole moja tajno draže bi mi bilo, za dušu i tilo s tobom kuću pokrit laton, vengo s drugim, suvin zlatom …".
V SLOGI JE MOČ
Dalmatinske pesmi niso poznane le po prijetni glasbi, temveč tudi in predvsem po krasnih besedilih, ki mnogo povedo in veliko sporočajo. Sama jih nekako primerjam s portugalskim fadom, ki sem ga pobliže spoznala lani na potovanju po Portugalski. V njem najdemo veliko vzporednic z "dalmatinsko pismo".
"Fado v prevodu pomeni usoda in ta glasbeni žanr, ki ga je UNESCO leta 2011 uvrstil na listo svetovne nematerialne (kulturne) dediščine, je portugalska urbana popularna pesem, ki jo označuje žalostna glasba, besedila pa govorijo o morju in siromašnih. Ime za glasbo fada je "Saudade", kar pomeni nostalgijo, željo za domom. Korenine oziroma izvor fada segajo v leto 1820 in po neki teoriji bi naj fado bil mešanica ritmov afriških sužnjev iz Brazilije s tradicionalno glasbo ruralne Portugalske z arabskim vplivom. Obstajata dve vrsti fada: Lizbonski fado in Coimbranski fado.
"Lizbonski fado je popularnejši, Coimbranski pa bolj prefinjen. Moderni fado je na Portugalskem zelo popularen, izvajajo ga mnogi poznani glasbeniki. Popularni fado 20. stoletja je po navadi izvajal pevec – kitarist ali solo pevec ob spremljavi akustične kitare ali edinstvene – portugalske kitare z dvanajstimi strunami. Današnji, modernejši fado, izvajajo pevci ob spremljavi kvarteta kitar ali celo orkestra kitar. Fado se izvaja bodisi v koncertnih dvoranah, bodisi v malih fado tavernah." (Vir: hr.wikipedia.org)
"Pluta je naravni material, ki ga pridobivajo iz skorje hrasta plutovca. Pluta se zaradi svojih značilnih lastnosti, kot so npr. elastičnost, vodoodpornost, ognjeodpornost, velika plovnost …, na veliko uporablja v različnih izdelkih. Največ plute pridobijo na Portugalskem." (Vir: sl.wikipedia.org)
"Za prve prave jaslice, kot jih poznamo v današnjem pomenu besede, veljajo tiste, ki so jih postavili jezuiti leta 1560 v Coimbri na Portugalskem, kmalu so jih začeli postavljati tudi drugod po Evropi. V naše kraje so prišle slabo stoletje kasneje – leta 1644 so jih postavili v ljubljanski cerkvi svetega Jakoba. Še sto let kasneje se je navada postavljanja jaslic na Slovenskem razširila po župnijskih cerkvah, šele v začetku 19. stoletja so jaslice začeli postavljati tudi v meščanskih in kmečkih domovih." Vir: Večer v nedeljo, 21. 12. 2014, številka izdaje 38, str.:
20–21, Vsepovsod jaslice, Tatjana Vrbnjak.
"… LE LJUBEZEN …"
Jakša Fiamengo je v enem izmed svojih intervjujev dejal: "Mnogi so se, da tako rečem, ljubili ob mojih pesmih …".
… bo že držalo, saj imamo v Sloveniji kar nekaj otrok ženskega spola z imenom Issa, pa tudi Lis(s)a.
In ne nazadnje se ženski in moški spol prepletata v zgodovini imena tega otoka.
Zakaj se torej ne bi ljubili in imeli radi med seboj sosedje, prijatelji, znanci? Imejmo se radi, spoštujmo se in učimo se drug od drugega!
Jaz si "jemljem" najboljše od vseh: od Višanov njihovo spoštljivost do svoje preteklosti in tradicionalnosti, obožujem njihovo lokalno jed – pogačo od slanih sardel in po njej še sladico "rožato", ki sem jo, glej ga zlomka, našla tudi na Portugalskem, od Dalmatincev njihovo "dalmatinsko pismo", ki sem jo takoj povezala s portugalskim fadom in od Hrvatov enotnost, ki si je želim doma, v Sloveniji.
"Recept za rožato
Sestavine:
- 6 jajc
- ½ mleka
- 12 žlic sladkorja
- 2 vaniljeva sladkorja
- malo ruma (in drugih okusov, npr. hruškovega likerja)
Priprava:
6 žlic sladkorja karameliziramo v posodi, velikosti dveh litrov, in nato pustimo, da se ohladi. Stepejo se jajca, sladkor in vaniljev sladkor, doda se mleko in gustin (ali malo moke) in se še kar meša, nato se vse vlije v posodo s karamelo.
V času, ko še ni bilo modernih štedilnikov, so gospodinje posodo z maso za rožato postavile v večjo posodo, v kateri je bila voda, in pustili, da vre, dokler se masa za rožato z občasnim mešanjem ne zgosti.
Ko je gotovo, se vse skupaj pusti, da se masa ohladi, nato se obrne, da se na globok steklen krožnik, da se rožata lahko prelije s karamelo.
(Dandanes, ko imamo moderne štedilnike, je praksa takšna, da se večja posoda z vodo vstavi v zagreto pečico in nato še tista z rožato v njej. Peče se naj eno uro na malem ognju).
Postreže se v kosih kakor torta."
(Vir: Škoj na pjat, … neka se ne zaboravidu vonji kužini i svu blogo viških užonci …, Osnovna škola Vis, Učenička zadruga ISSA, otok Vis, oktober 2006, str.: 55).
Jezikovni pregled: Blanka Kovačec