Kuga v Lovrencu leta 1680 (3)

sobota, 6. julija 2013, avtor Pohorc

 Nadaljevanje 2. dela

 Kuge, vojske, lakote, reši nas, o Gospod!

 

11. avgust 1680, Lovrenška nedelja

Pater Avguštin Ternovšek (1) je bil že skoraj odločen, da bo vodil nedeljsko mašo zunaj pod milim nebom pred prenosnim oltarjem. Oblasti so romanja in shode prepovedale, ampak kdo bo preprečil puntarskim Lovrenčanom, da ne bi bila maša tudi to Lovrenško nedeljo v farni cerkvi. Že tako si ne dajo ničesar dopovedati, zato bodo tudi to novotarijo sprejeli z velikim neodobravanjem in sumničenjem. Po dolgem premisleku in številnih molitvah je pater Avguštin sprejel sklep, da mora vendarle zbrati vse tržane, kmete, kajžarje in oferje (2)  ter napraviti konec vsem prekucijam, ki so se minule dni zgodile v trgu. Mora jih dobiti na kupu, čeprav v cerkvi, kjer je nevarnost za širjenje bolezni še posebej velika. Najraje bi zapustil ta nesrečni kraj in se vrnil v samostan med stekleničke in epruvete. Daleč stran od tega ponorelega sveta bi se spet posvetil razpravam o fermentaciji in zorenju vina, nihče daleč naokoli ni v teh stvareh poučen bolj kot on – glavni šentpavelski kletar. Vendar je prejšnji dan  prijezdil sel s  pismom, s katerim deželna vlada imenuje njega, učenega  patra Avguština Ternovška, za kužnega duhovnika v fari sv. Lovrenca v Puščavi, z vsemi pravicami in oblastjo, ki naj jo preudarno izvršuje nad zaupanimi mu farani v času hude bolezni.

Velika ljubezen Avguština Ternovška je bilo proučevanje skrivnosti  narave. Nič ga ni bolj veselilo kot sledenje razumnemu, a vendar prikritemu  božjemu načrtu, po katerem je narejen ta Svet. V bogati samostanski knjižnici je prebral tudi mnogo spisov in traktatov o kugi; naj si bodo njih avtorji še tako različni, v nečem  so se skoraj vsi strinjali, ubijalska bolezen vstopa v človekovo telo po  zastrupljenem zraku.  Velika mera previdnosti  in kadil bo potrebnih, da bodo to nedeljo preprečili kužnemu zraku vstop v božji hram. Avtorji spisov o kugi, med njimi tudi ljubi mu Giovanni  de Albertis (3), priporočajo poleg mirte, tudi brinje, žajbelj, lovor, baldrijan in celo drevesno smolo. Vse to bo do nedelje že uspel nabaviti, nikakor pa ne terijaka, tega čudežnega in najbolj učinkovitega zdravila proti kugi, narejenega iz sedemdesetih rastlin, ponj bi moral do samih Benetk. 

Na Lovrenško nedeljo 1680 je prostor pred cerkvijo sv. Lovrenca skoraj sameval. Nikjer ni bilo videti kramarjev, beračev, godcev, ciganov, potepuhov, breznogih in brezrokih invalidov, pritlikavcev, cirkusantov s plešočimi medvedi … Le tržana Jakše in Kus sta postavila ob  severni strani obzidja, ki je obdajalo cerkev že od časov turških vpadov, stojnici z vinom in s slaščicami. V polmraku v notranjosti cerkve so v soju sveč žareli oltarji zavetnikov proti kugi: sv. Marije, sv. Barbare, sv. Katarine in sv. Antona Padovanskega. Vonj prepotenih teles se je mešal s težkimi hlapi iz kadilnic, obešenih z zidov na dolge verige. Prvo klop je zasedel  trški magistrat in nekaj častnih gostov iz šole za klerike na Fali. Tam med imenitneži je zgrbljen vase sedel trški sodnik Franc Prikl, kot da bi slutil, da mu je usojenih le še nekaj dni življenja. Drugo klop je popolnilo vseh 10 lovrenških rotmajstrov (4), za njimi pa so sedeli premožni tržani in kmetje. Onkraj ozkega prehoda med klopmi so se z belimi pečami na glavi posedle Lovrenčanke, razvrščene glede na pomembnost njihovih mož in družin.

Zadaj je stala revščina iz koč in kajž, oblečena v edino laneno srajco z belim ovratnikom, ki jo je premogla. Moški so v rokah mečkali širokokrajne klobuke, lase in brade so si nazadnje pristrigli za veliko noč; njihovi zaraščeni obrazi so se srečavali s škarjami le enkrat na leto. Okoli drobnih in izsušenih mater se je stiskala kopica otrok in z radovednimi očmi zrla v ta čudoviti prostor, ki je povsem drugačen od temnih in z dimom prekajenih domačih izb. Težka lesena vrata cerkve so bila tokrat zaprta. Nanje se je malomarno s helebardami v rokah naslonilo vseh pet falskih biričev. 

 

Avguštin Ternovšek je dneve čakal na to pridigo. Dolgo je s prižnice držal predse veliko plahto papirja, s katerega je na trakcu visel okrogel voščeni pečat rdeče barve. Počasi in glasno je  govoril, da mu ta listina daje moč, ki se ji morajo vsi pokoriti. Nikakor pa ne gre, da bi v teh težkih časih preprosti kmečki človek jemal oblast v svoje roke, kot se je pred dnevi zgodilo v trgu.  Ropala in sežigala se je lastnina nič krivih tržanov. Ob njegovih besedah, da se bo v nadalje strogo kaznovalo vsako upiranje postavam, je od vrat pomenljivo zazvenel kovinski zvok helebard. V falski ječi že čakajo na sojenje največji puntarji in rokomavhi. V teh časih je potrebna največja preudarnost in zadržanost v strasteh, mislih ter dejanjih. Pred Bogom smo vsi grešniki in naglavni smrtni greh je prevzetnost, s katero nekateri sodijo o drugih!  

 

Sledilo je naštevanje pravil in obveznosti, ki se naj jih farani držijo v izogib kugi: do nadaljnjega je prepovedano vsako zbiranje, vse obolele se mora naznaniti v župnišču, treba se je znebiti vseh mačk in psov, farani naj bodo zmerni pri hrani, pijači in telesnih stikih, zračijo naj prostore in jih prekadijo z brinjem, krčme so do nadaljnjega zaprte, potovanja, razen s privolitvijo gosposke, niso dovoljena, obiski sosedov ravno tako, božja služba se bo od zdaj naprej opravljala na pokopališču ob kostnici sv. Mihaela …

 

Preberite tudi nadaljevanje

 

1 Avguštin Ternovšek, v nekaterih virih tudi Ternošek, je bil benediktinski menih, ki si je v dnevih kuge v Lovrencu, pridobil »neminljive zasluge« zaradi dela z bolniki. Poročila o njem so zelo fragmentarna, omenja ga tudi Slovenski biografski leksikon: http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3768/VIEW/. 

2 Izraz ofer je bil v preteklosti na Lovrenškem zelo pogost. Pomeni najemnika koče, ki najemnino zanjo in košček zemlje odplačuje pri premožnem kmetu z delom.

3 Eden od mnogih piscev o kugi je bil tudi Giovanni de Albertis, rojen na začetku 15. stoletja v Kopru, študent in kasneje nekaj let predstojnik medicinske fakultete v Padovi. Znan je predvsem njegov priročnik o ravnanju v primeru kuge, ki ga je natisnil na Dunaju in posvetil vladarju Frideriku III.

4 Od srednjega veka dalje so bili lovrenški kmečki podložniki upravno razdeljeni v podložniške urade ali rote, katerim so načelovali rotmajstri, ki so predstavljali nekakšen vmesni člen med gosposko in kmeti, ter bili za svojo službo oproščeni vseh dajatev od kmetije. Več o tem lahko preberete v diplomski nalogi Roka Bečana: Upravna zgodovina lovrenške pokrajine v 17. in 18. stoletju, http://www.lovrenc.net/datoteke/jespa/upravna-zgodovina-lovrenske-pokrajine-v-17.-in-18.-stoletju/becan-rok-lovrenc-na-pohorju-v-17.-in-18.-st.-www.pdf.

 

comments powered by Disqus