Dr. Antonia Bernard, rojena Grobelnik (1942-2010), Povhova Tončka

petek, 23. avgusta 2013, avtor Franc Verovnik

Slovenka in Francozinja

Pred desetimi leti, natančneje 23. avgusta 2003, je bila gostja Jezernikovih dni naša pomembna rojakinja dr. Antonija Bernard. V "Pariškem večeru s Povhovo Tončko" je spregovorila najprej o Parizu in Parižanih, nato pa o svojem življenju. Zaradi zanjo tako značilne skromnosti je svoje delo le bežno predstavila, še manj pa svoje zasluge pri promociji Slovenije v Franciji. Toda njena izobrazbena, strokovna in literarna kariera je bila tako bogata, da jo kot Lovrenčani moramo vsaj okvirno spoznati in spoštovati.

Poleg tega naj navedem še en razlog, zakaj se je vredno spomniti nanjo ravno v teh dneh. Slovenski pisatelj Boris Pahor praznuje 26. avgusta stoletnico rojstva in lahko smo ponosni, da je tudi naša rojakinja z odličnimi prevodi Pahorjevih del v francoščino veliko pripomogla k njegovi prepoznavnosti v Franciji.

Njeno življenje in delo

Rodila se je 7. maja 1942 v trdni kmečki družini Grobelnikov na Rdečem bregu v Lovrencu na Pohorju. Ker je domače ime za njeno domačijo pri Povhu, smo jo Lovrenčani poznali predvsem kot Povhovo Tončko in ne kot Antonijo Grobelnik. V družini so bili še trije mlajši bratje, po mami pa še polbrat, ki je bil starejši od nje in ga je njen oče posvojil. Na svoje starše, brate, ostale sorodnike in rojstno hišo je bila izjemno navezana. Vse življenje se je vračala tja na počitnice in z velikim veseljem pomagala pri različnih kmečkih opravilih. Zato jo je zelo prizadelo, ko je zbolel najmlajši brat, ki je prevzel domačijo. Več let ga je mučila huda bolezen in ga sčasoma povsem onesposobila. Tako kot ostali mu je skušala pomagati na razne načine, a so bila prizadevanja zaman. Njegovo življenje je ugasnilo le kratek čas po njeni smrti.


Rojstna hiša pri Povhu na Rdečem bregu

S svojimi brati pri Povhu

 

Zelo rada je hodila v osnovno šolo v Lovrencu na Pohorju in je bila ves čas odlična učenka. Občudovala je učitelje in tudi sama je hotela postati učiteljica. Doma pa so ji namenili poklic kmetice in so jo z denarno pomočjo lovrenške kmetijske zadruge nameravali poslati na srednjo kmetijsko šolo v Maribor. Tončki pa so bile knjige bolj pri srcu kot kmetovanje, zato se je vpisala na klasično gimnazijo in tako izgubila obljubljeno štipendijo. Vseeno je vztrajala. S skromno podporo staršev in inštruiranjem drugih se je prebila do mature, ki jo je leta 1961 opravila z odliko.


Mladostni portret

Po maturi je želela študirati, a ni dobila štipendije. Zato se je na prigovarjanje in s pomočjo znanega Lovrenčana inženirja Hrabra Pernata in njegove žene Rade odločila, da gre še isto leto v Pariz za varuško otrok v neko srbsko družino. Med drugim si je želela tudi izboljšati pičlo znanje svoje gimnazijske francoščine. V kratkem času se je tako odlično izpopolnila v francoščini, da se je lahko vpisala na znamenito pariško univerzo Sorbono. Tedaj redni obiski predavanj še niso bili obvezni, zato je hodila samo na izpite in že čez štiri leta diplomirala iz francoske literature in ruščine.

Leta 1971 je z odliko opravila rigorozni državni izpit za profesorico ruščine. Sprva je kot profesorica poučevala mlade Francoze v Reimsu in Rouenu, nato pa na znanem pariškem liceju Henri IV do leta 1994, ko se je zaposlila v ustanovi Inalco (Institut national des langues et civilisations orientales — Državni zavod za vzhodne jezike in kulture). Že po dveh letih je postala predstojnica katedre za slovenski jezik in kulturo, od leta 2000 pa bila predstojnica celotnega Oddelka za srednje- in vzhodnoevropske jezike in kulture na tej ustanovi. Upokojila se je leta 2007.


S svojimi študenti v Parizu

Med študijem je spoznala svojega bodočega moža Yvesa Bernarda, ki ji je stal ob strani ves čas študija in tudi kasneje. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki: Geneviève, po domače Fefka, in Isabelle. Družini se je posvetila z vsem srcem – kljub številnim službenim obveznostim.

Ob tem se je morala nenehno dodatno strokovno izobraževati, kar je zmogla brez težav zaradi svoje vztrajnosti in nadarjenosti. Posebej je potrebno omeniti njeno veselje do učenja tujih jezikov, bila je namreč prava poliglotka. V gimnaziji se je dobro naučila angleščine, ob tem še nekaj francoščine in latinščine. Kasneje je študirala francoščino in ruščino, mimogrede se je dobro naučila še španščine, nekoliko nemščine in italijanščine. Obvladala je tudi srbohrvaščino in osnove ostalih slovanskih jezikov, s katerimi se je srečevala pri svojem znanstvenem delu. Kot profesorica ruščine je večkrat obiskala različne republike nekdanje Sovjetske zveze, ki jih je zaradi tega zelo dobro poznala. Na teh potovanjih se je seznanila z mnogimi ljudmi, s katerimi je obdržala prijateljske stike tudi v času, ko je nastala Ruska federacija.

Poznavalka zgodovine evropske slavistike

Kaj kmalu se je začela raziskovalno ukvarjati s slavistiko. Zanimala jo je predvsem zgodovina evropske slavistike 19. stoletja, ki je postala osrednja tema njenih raziskovanj. Svoje znanstveno delo je okronala z zajetno doktorsko disertacijo o Jerneju Kopitarju, pomembnem utemeljitelju evropske slavistke, z naslovom Jernej Kopitar et les debuts de la slavistique européene – Jernej Kopitar in začetki evropske slavistike. Napisala jo je pod mentorstvom prof. Michela Cadota in obsega dve obsežni tipkani knjigi na 790 straneh. Doktorat je zagovarjala leta 1992 na Novi Sorboni (Pariz III). V disertaciji je objektivno predstavila Kopitarjevo delo in navedla obširne podatke o začetkih znanstvene slavistike v svetu. Tako je postala prva Slovenka, ki je v Franciji doktorirala iz slovenistike.
S svojim raziskovanjem zgodovine evropske slavistike in objavljenimi znanstvenimi članki si je pridobila velik ugled med francoskimi slavisti. Postala je predsednica francoskega komiteja za slavistiko in podpredsednica pariškega Inštituta za slovanske študije – Institute d'études slaves. Udeležila se je številnih mednarodnih srečanj slavistov v Franciji in drugod po Evropi. Njeni prispevki s srečanj so bili objavljeni v zbornikih, ki jih je uredila sama ali s pomočjo drugih udeležencev.

Poznavalka slovenske zgodovine in književnosti

Drugo obsežno področje raziskovanj, s katerimi se je zavzeto ukvarjala, je bilo posvečeno slovenski zgodovini in književnosti. O tem je napisala in objavila mnogo strokovnih člankov. Prav tako je sama ali v sodelovanju z drugimi avtorji poskrbela za publikacije, v katerih je bila predstavljena Slovenija. Tako sta leta 1996 skupaj s francoskim zgodovinarjem Georgesom Castellanom izdala knjižico La Slovénie (Slovenija), istega leta pa je izšla tudi njena knjiga Petite histoire de LA SLOVÉNIE (Kratka zgodovina Slovenije), ki je pomembna za prepoznavanje Slovenije in Slovencev pri frankofonskih bralcih. V njej je na poljuden način orisala vsa zgodovinska dogajanja od prvih kultur na naših tleh do nastanka samostojne države. Knjigo je napisala zato, da bi tudi Francozi imeli vsaj površen dostop do naše preteklosti. Skupaj z drugimi avtorji je uspešno predstavila samostojno Slovenijo še v različnih publikacijah.


Slovenija

Kratka zgodovina Slovenije

 

Ves čas si je prizadevala, da bi postala slovenščina v Franciji bolj prepoznana. Že na začetku osemdesetih let je dosegla, da so slovenski jezik uvrstili med izbirne predmete na državnih maturitetnih izpitih. Po osamosvojitvi Slovenije je v sodelovanju z ljubljansko filozofsko fakulteto ustanovila oddelek za slovenščino na univerzitetni ravni ter do- in podiplomski študij.
Društvo pariških Slovencev se je s hvaležnostjo spominja, ker je dolga leta vsako nedeljo popoldne prostovoljno učila slovenščino otroke slovenskih priseljencev. Njena velika želja, da bi se tudi Francozi učili slovenščine na sodoben način, se je uresničila leta 2007, ko je kot urednica sodelovala pri nastanku prvega multimedijskega priročnika za učenje slovenščine na DVD-ju in v knjižici, naslednje leto pa je izšel še njen žepni slovensko-francoski in francosko-slovenski slovarček, s katerim je skušala Francozom še bolj približati slovenščino.

Prevajalka

Tretje in Tončki zelo drago področje ustvarjanja je bilo prevajalstvo. Odlično je obvladala francoščino, zato je bilo samo po sebi umevno, da je začela prevajati iz slovenščine v francoščino in obratno. Med pomembne prevode vsekakor sodijo štirje romani Borisa Pahorja. Leta 2001 je izšel prevod romana Zatemnitev (Jours obscurs), v letu 2003 V labirintu (Dans le labyrinthe), nato leta 2007 Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu (Le jardin de plantes) in nazadnje leta 2008 še Parnik trobi nji (L'Appel du navire). Za opravljeno delo ji je bil Boris Pahor zelo hvaležen in ji je po njeni smrti v svojem delu Knjiga o Radi (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012) posvetil posebno poglavje. Začenja ga s stavkom: "Zapis ob težki izgubi drage Antonije Bernard." V njem opisuje njene vrline in opravljeno delo. Med drugim je tudi zapisal, da "je še posebno pomembna ugotovitev, kako smo z drago profesorico Antonijo izgubili izredno prevajalko in pričevalko kulturne in ustvarjalne ravni slovenskega življa zunaj slovenskih državnih meja."


Zatemnitev, V labirintu

Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu

Katarin, pav in jezuit; Parnik trobi nji

 

Po njeni zaslugi so dobili Francozi še prevod romana Katarina, pav in jezuit (Katarina, le paon et le jésuite) Draga Jančarja in eseja Oddaljena bližina (Plus haut et plus intime) Edvarda Kovača. Oba prevoda sta izšla leta 2009. Že pred tem je napisala tehten predgovor o drami Draga Jančarja Veliki briljantni valček in o slovenskem gledališču za knjigo s francoskim prevodom te drame (La grande valse brillante), ki je izšla v prevodu Andrée Lück-Gaye in Zdenke Štimac leta 2005.

Vse te prevode je pripravljala poleg svojih službenih in drugih obveznosti. Ob neki priložnosti je omenila, da ji "ostaja prevajanje Pahorjeve knjige Zatemnitev drag spomin na dolge poletne in večerne urice", prevod Jančarjeve knjige pa je menda "sad dolgih noči".

Visoko državno priznanje

Po osamosvojitvi Slovenije je na različne načine sodelovala pri prizadevanjih za vsestransko promocijo Slovenije v Franciji in frankofonskih deželah. Prirejala je literarne večere s slovenskimi literati na obisku v Parizu in številna predavanja po vsej Franciji. Za vso njeno dejavnost so ji leta 2000 podelili častni znak svobode Republike Slovenije za prispevek k prepoznavanju Slovenije, slovenske literature in jezika v Franciji ter za zasluge pri ohranjanju narodne zavesti pri slovenskih izseljencih.

Povhova Tončka

Vse življenje se je v mislih pogosto vračala nazaj na rodno Pohorje, v domači kraj in k lovrenški govorici, ki jo je obvladala, kot da bi ves čas živela med domačini. Zato je zadnja leta začela pisati sestavek o starih lovrenških besedah, ki ga je naslovila Slovarček osirotelih besed. Zaradi bolezni ga ni dokončala. Marsikaj je še hotela dodati, skrbno prebrati in popraviti, a tega ni več zmogla. Slovarček na okoli petnajstih straneh pa je tudi v takem obsegu edinstven, napisan z veliko ljubeznijo do vsega, kar je v mladosti slišala in doživela v domačem kraju. Vsekakor bi si zaslužil objavo v eni od literarnih revij, če ne celo v knjižni obliki.

 


Počitnice na Povhovi domačiji


Na Uršlji gori leta 2004

 

Zelo se je veselila upokojitve leta 2007. Želela je uživati s svojimi najbližjimi, predvsem z vnukom Paulom ali Pavlekom, kot ga je sama imenovala po slovensko. Še bolj se je nameravala posvetiti prevajanju različnih zvrsti slovenske literature v francoščino. Med drugim je že leta 2001 omenila, da pripravlja prevod knjige Damjana Prelovška Plečnikova sakralna umetnost, to pač zato, ker se je nihče ni upal lotiti. Žal prevod ni nikoli izšel. Njene želje in načrte ji je prekrižala bolezen in prezgodnja smrt 8. oktobra 2010.

Opravljeno delo dr. Antonije Bernard, Povhove Tončke, je plod njene velike naravne nadarjenosti in bistrosti ter izjemnega znanja, hkrati pa tudi njene neizčrpne ustvarjalne energije. Resnično si zasluži oznako, ki so jo ob njeni smrti zapisali v različnih medijih: spiritus agens razširjanja slovenske besede, književnosti in kulture v Franciji.

 

Dr. Antonia Bernard, rojena Grobelnik (1942-2010), Povhova Tončka title=
Dr. Antonia Bernard, rojena Grobelnik (1942-2010), Povhova Tončka
Rojstna hiša pri Povhu na Rdečem bregu title=
Rojstna hiša pri Povhu na Rdečem bregu
S svojimi brati pri Povhu title=
S svojimi brati pri Povhu
Mladostni portret title=
Mladostni portret
S svojimi študenti v Parizu title=
S svojimi študenti v Parizu
Slovenija title=
Slovenija
Kratka zgodovina Slovenije title=
Kratka zgodovina Slovenije
Zatemnitev, V labirintu title=
Zatemnitev, V labirintu
Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu title=
Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu
Katarin, pav in jezuit; Parnik trobi nji title=
Katarin, pav in jezuit; Parnik trobi nji
Počitnice na Povhovi domačiji title=
Počitnice na Povhovi domačiji
 title=
Na Uršlji gori leta 2004 title=
Na Uršlji gori leta 2004
Ukaz o podelitvi odlikovanja Častni znak svobode RS, Uradni list RS št. 94/2000 title=
Ukaz o podelitvi odlikovanja Častni znak svobode RS, Uradni list RS št. 94/2000
  
comments powered by Disqus