Osnove meditacije – pot do notranje harmonije

petek, 13. junija 2014, avtor Helena Petrič, Data Spirit s.p.

Danes vas vabim na popotovanje. Ne bom vas peljala v daljne eksotične kraje, čeprav ne poznam bolj eksotičnega kraja od našega cilja, ne bomo šli daleč, čeprav ne poznam bolj oddaljenega kraja, in ne bomo zapravili nič, čeprav bi mnogi dali vso premoženje, da bi našli ta kraj. Če se želite pridružiti, je dovolj, da obsedite v miru, da poslušate svoj normalni ritem dihanja in ustavite misli.


Sliši se preprosto, kaj ne? Kar poskusite. Vam je uspelo ustvariti tišino v glavi? Ste lahko ostali zbrani ne glede na sosedovo kosilnico, otroško kričanje ali zvok ptičjega petja? Najbrž vas je tudi kakšna misel opozorila, kaj še morate narediti, koga je potrebno poklicati, kaj se je danes pripetilo v službi in kakšen naporen dan vas čaka jutri. Ja, vem, zdaj ni pravi trenutek, da se pridružite. Ja, vem, poskusili boste znova, ko bo več miru v hiši, ko boste uredili tekoče zadeve, ko bodo otroci na počitnicah in ne boste obremenjeni z zaključenimi ocenami, ko boste imeli dogovorjeno destinacijo za poletne počitnice ... Le redki boste vztrajali, ker vam je dovolj hrupa v glavi, dovolj pritiska iz okolice, ker se vam bo v zdajšnji službi zmešalo, ker imate partnerja in otroke vrh glave in ker preprosto potrebujete sekundo »kurčevega« miru, da normalno zadihate. Pa vendar, kljub temu da se še tako trudite, da poskušate odgnati misli, da jih poskušate pregnati z mislijo, kakršna je recimo: »V meni je mir« ali »Jaz sem ljubezen« ipd., vaša glava še ni prazna in postajate vse bolj nervozni. Bolj udobno bi se bilo pridružiti tistim, ki so se odločili najti kakšen ustreznejši trenutek v življenju, ki pa se bo vedno izmikal. Ko bomo že imeli občutek, da ga držimo za rep, se bo spet izmaknil v tisti nikoli ulovljiv jutri.


Zgoraj navedene težave poznamo vsi. Tako razmišljamo in reagiramo, ko z nami upravlja in nam vlada razum. Da bi ostal na vladavini, nam mora zagotoviti dovolj nalog, težav, strahu, da nam še na misel ne pride, da bi pomislili, da mu krona vladarja ne pripada. Postopek, s katerim nam uspe ugasniti razum, imenujemo meditacija. Spanje je oblika nezavedne meditacije. Naš razum je takrat izklopljen in prepreka (razum), ki nas loči od celotnega univerzuma, je odstranjena. Telo se takrat polni z energijo. Vendar količina energije, nabrane med spanjem, zadostuje kvečjemu za osnovne življenjske potrebe, kakršne so dihanje, pretok krvi, torej funkcije telesa, ki se izvajajo avtomatizirano. Za vse ostalo nam primanjkuje energije. Ko je pomanjkanje energije dolgotrajnejše, postajamo utrujeni, razdražljivi in kot posledica nastopi bolezen. Določeno količino energije lahko dobimo s hrano, če jo seveda le-ta vsebuje. Vendar hrana, ki jo nabavljamo v trgovskih centrih, vsebuje vse drugo kot potrebno energijo. Razen tega je po navadi pridelana brez občutka ljubezni, ljudje, ki jo pridelujejo in transportirajo so prav tako nezadovoljni, jezni, kar seveda vpliva na končno energijo izdelka. Vso to negativno energijo na koncu dobimo na krožniku in namesto sočnega sadeža, ki se nam topi v ustih in nam daje občutke ugodja, dobimo nekaj kar navzven zgleda kot tak sadež, vendar je brez okusa in pogosto povzroča v našem črevesju črvičenje. Če hočemo torej nadoknaditi energijski primanjkljaj, moramo zaužiti hrano, ki je pridelana z ljubeznijo, s katero se je pridelovalec ukvarjal kot z lastnim otrokom. Vendar vam tudi ta količina energije ne bo zadostovala za vsa dnevna opravila, ki ste si jih naložili. Potrebno je ustvariti pogoje, kakršne imamo med spanjem, saj se telo takrat samo polni z energijo. Torej, moramo priti do stanja, ko smo budni, vendar sanjamo.


Da pridemo do tega, moramo izklopiti razum. Če ste v tem trenutku pomislili, da je potrebno napovedati vojno razumu, ste se zmotili. Razumu je najbolj moteče, če ga ignoriramo. Torej, usedemo se v sproščujoč položaj (pri tem ni potrebno, da se lomite z jogijskimi pozami, če jih ne obvladate, dovolj je, da imate hrbtenico vzravnano in da ste sproščeni). Zdaj pa se poskusite osredotočit na lastni ritem dihanja. Mogoče vam bo lažje, če se boste osredotočili na področje sinusov in si predstavljali, kako zrak doteka in odteka skozi vaš nos. Razum bo pričel s prvo pošiljko misli. Na vas je, da na zagrizete v zanko. Recimo, da ste se umirili in sledite naravnemu ritmu dihanja, v glavi pa vam zabliska misel: »Otroci bodo počasi lačni, treba bo pripraviti večerjo.« V kolikor samo opazujemo misel in smo še dalje osredotočeni na dihanje, bo misel počasi »izhlapela«. Če pa zagrizemo v past, bomo začeli razvijati zgodbo iz te misli, na primer: « Ja, malo bom še meditiral, čez deset minut pa grem pripravit nek prigrizek. Hm, ne vem, ali imamo dovolj kruha doma. No, saj, bom pa palačinke spekel, samo ne vem, ali jih bodo jedli, če ni Nutelle doma ...« Ste dojeli? V trenutku, ko namenite pozornost misli in ne lastnemu ritmu dihanja, vas bo ta misel odpeljala daleč stran od središča vašega telesa, vi pa morate ostati ravno tukaj in zdaj. Ne smete dovoliti, da vas misel zapelje ne v preteklost, ne v prihodnost. Vi in vaš ritem dihanja ste v trenutku ZDAJ. Pri tem si lahko pomagate z majhno zvijačo. Dajte si kažipot katerekoli roke na čelo in se osredotočite na točko dotika. Opazujte jo, ali je topla, hladna, mehka, se spreminja ... Pri tem boste opazili, da se je vaše dihanje spontano umirilo, vaše telo se je začelo sproščati. Bili ste osredotočeni na trenutek ZDAJ in dotok energije je bil odprt. Obstaja še ena zvijača, ki vam bo razkrila občutek, ki ga iščemo. Postavite razumu naslednja vprašanja in pustite presledke med vprašanji: »Od kod bo prišlo naslednje vprašanje? Kakšne barve bo? Kakšen vonj bo imelo naslednje vprašanje?« To so vprašanja, ki spravijo razum v prazni tek. Med vašimi dosedanjimi izkušnjami in nabranim znanjem ne bo našel odgovora. Na ta način ga zamotite. Med vprašanji bo nastala praznina. Praznina bo sicer kratka, vendar zadostna, da jo začutite. V trenutku trajanja te praznineste bili v stiku sami s seboj. To je cilj našega potovanja. Ta »prazni« prostor znotraj vas, ko so »možgani na paši«, ko je vaše dihanje umirjeno, srčni utrip normalen, telo sproščeno, ko so vse težave in stiske izginile iz vašega življenja in ste popolnoma zliti z okolico. Dobro zveni, mar ne? Na začetku se vam bo mogoče zdelo težko, nedosegljivo, vendar ne obupajte. Z vajo boste opazili, da je praznina vse daljša in daljša in nekega dne se boste zavedali, da je vaša glava izpraznjena misli, vi pa še vedno delujete in svet se normalno vrti, ne da bi imeli vajeti v rokah. Nato poskusite ta občutek osredotočenosti na trenutek ZDAJ prenesti v vsakdanja opravila. Osredotočite se na tisto, kar delate, vse ostalo bo počakalo, da pride na vrsto. Če ste na vrtu, opazujte rastline, lahko se tudi v mislih pogovarjate z njimi, začutite zemljo pod rokami. Če kosite travo, opazujte travo pred seboj, premike žuželk, karkoli, kar vas bo zadržalo v trenutku ZDAJ. Spodbudite prijetne občutke z notranjim nasmehom. Namenite nasmeh vsem notranjim organom, pošljite ga vse do konic prstov na nogah. Ponovite to vsakič, ko začutite, da padate v stare vzorce. Z vajo notranjega nasmeha lahko hitro spremenite atmosfero v svojem telesu.


Pridno vadite do naslednjič, ko bomo povedali nekaj o podzavestnih vzorcih in kakšen vpliv imajo na nas. Vabljeni tudi na predavanje v četrtek, 19. 6., ob 18. uri, v prostore Prireditvenega centra, kjer bomo o teh stvareh rekli kakšno več.

 title=
 title=
 title=
 title=
comments powered by Disqus