Lovrenška znamenja

četrtek, 20. junija 2013, avtor Anžej Bečan

Nekaj let nazaj Mateja Mazgan ob pomoči vodnika in fotografa Francija Vračka ter drugih domačinov za diplomsko delo popisala lovrenške kapele, križe ter drevesna, zidana in kamnita stebrna znamenja.

Spomladi 2009 je Franci Vračko ob pomoči umetnostne zgodovinarke Mojca P. Vaupotič pripravil zanimivo projekcijo s podrobnejšo razlago o nastanku.

Za širšo dostopnost popisanih objektov je Franci Vračko pripravil tudi spletno predstavitev na Geopediji po nazivom sloja Lovrenška znamenja. Na interaktivni karti si lahko ogledate opis vseh znamenj z vzroki nastanka in fotografije.

 

ZNAMENJA

avtorica Mojca P. Vaupotič, uni.dipl. um.zg.

Umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar je nekoč zapisal takole:

»Po vsej slovenski zemlji so posejana znamenja: ob cestah in križpotih, sredi polj in gozdov, na robu vasi in na trgih, na planem in v bregu stoje. Tudi ona, morda najskromnejša med pomniki davnih dni, dokazujejo, da nismo šele od včeraj na tej zemlji.«
In še je zapisal: »Res naša zemlja ne premore katedral iz počrnelega kamna, premajhna je zanje in kaj bi tudi z njimi? Ima pa zato vse polno po sebi merjenih pomnikov, ki jih je stoletja ustvarjala in varovala, da jo še zdaj napolnjujejo z lepoto, ki je ni nikoli preveč. Skladno se pridružujejo njenemu naravnemu obrazu in ustvarjajo iz nje kulturno pokrajino. Ti »spomeniki«, kakor jih danes imenujemo, pričajo o nekdanjih ustvarjalnih hotenjih in nevsakdanjih prizadevanjih našega človeka, pa čeprav so le od daleč podobni katedralam, palačam in drugemu tujemu bogastvu.«

UVOD

Beseda znamenje ima v slovenščini več pomenov. Kakorkoli jo rabimo, vedno označuje to, kar nas na nekaj spominja ali na nekaj opozarja, kar obstaja dlje časa in se tako razlikuje od kratkotrajnega, bežnega, manj važnega in hitreje minljivega.
Znamenje v našem pomenu besede je vsak na prostem postavljen likovni izdelek ali manjša arhitektura, ki lahko ima različne oblike: od slikane lesene table, razpela, kamnitega ali zidanega stebra ali slopa z versko podobo do stavbic – takšnih, v smislu kapelic.

Na tem mestu bi razjasnila še dva pojma, ki včasih nadomeščata besedo znamenje; to je beseda edikula, kar v latinščini pomeni hišica ali majhen tempelj, in beseda pil, ki jo uporabljajo bolj na Dolenjskem in na Vipavskem, gre pa za kamniti steber ali za v steno vzidan relief.

Poglejmo še malo širše. Ti kultni oz. sakralni spomeniki so razširjeni po vsej Evropi, razen v Skandinaviji, vendar njihov izvor ni povsem znan. Med prvim je potrebno omeniti molitvene stebre, menhirje, ki so imeli prav tako sakralni pomen. Pri germanskih plemenih so se pojavljali kamniti stebri, imenovani »irmin«. Pri Rimljanih so se ohranili prazni grobovi, kadar je kdo umrl neznano kje. Na Irskem so se v 8. in 9. stol. pojavili kamni, v katerih so bili izklesani križi z ornamentalno motiviko. Francija je poznana predvsem po pokopaliških znamenjih in svetilnikih. V Sloveniji pa je razvoj znamenj »alpska posebnost«. Najstarejše znamenje je v Volčah pri Tolminu iz druge polovice 15. stoletja.


Namen današnje predstavitve nekaterih lovrenških znamenj – verjetno še to niso vsa – je ta, da se tudi ta del naše umetnostnozgodovinske preteklosti vsaj delno obdela in prikaže, saj gre velikokrat za izrazite likovne tvorbe, ki jih je treba tudi časovno opredeliti. Poleg tega pa je tudi že skrajni čas, da se zavemo njegove spomeniške vrednosti in pričevalnosti, saj je to tisti del našega kulturnega patrimonija, ki je med vsemi spomeniki najtesneje povezan z zemljo, na kateri živimo.

Zidana ali kamnita znamenja imajo ljudje navadno za »kužna znamenja«. Čeprav so mnoga taka znamenja – z izjemo kapelic – res postavljena na grobovih, pa imajo še mnoge druge različne namene.

S stoletji so se motivi, zaradi katerih so ljudje postavljali znamenja spreminjali. Če so jih v srednjem veku postavljali pretežno v spomin na nek nesrečni dogodek, se je v 17. stol. miselnost spremenila. S postavitvijo znamenja so se ljudje poslej želeli že vnaprej zavarovati pred elementarnimi in drugimi nezgodami. Mnogo znamenj je bilo postavljenih v zahvalo za uslišane prošnje ob boleznih, ob vojnah in nesrečah. Ta znamenja se imenujejo votivna znamenja. Enako ime nosijo tudi zahvalne slike po romarskih cerkvah. Tipičen primer, ki poseduje ves ta skupek umetnosti, je prav »naša Puščava.«

NEKAJ IKONOGRAFSKIH TEM

Bolj kakor na kamnitih, se je slikarstvo razmahnilo na večjih ploskvah znamenj in kapelic. Tu so se zlasti lahko uveljavili najrazličnejši ljudski umetniki in popotni slikarji, pa tudi marsikateri večji mojster je sprejel naročilo za poslikanje znamenja.
Osrednje mesto med vsemi figuralnimi upodobitvami na znamenjih zavzema Kristus, najpogosteje kot Križani. Pri zidanih znamenjih je razpelo navadno nameščeno v eni najvidnejših vdolbin, pri kapelicah pa je pritrjeno v prostoru na zadnji steni ali na čelu na fasado. Obstoj križa kot znamenja samega je prav tako pogost.
Druga tema pri upodobitvah se nanaša na Marijo, bodisi poslikano bodisi v obliki navadnega lesenega kipca. Ponekod jo lahko vidimo kot sedečo mater z otrokom v naročju, zelo priljubljen pa je srednjeveški motiv Pieta (Sočutna).

Da bi bila slovenska mesta in trgi obvarovani požarov, ki so bili nekoč zaradi lesene gradnje veliko bolj pogosti, so prebivalci postavljali znamenja predvsem
na čast sv. Florjanu, proti poplavam pa sv. Janezu Nepomuku in še raznim drugim svetnikom, da bi jih obvarovali nesreč.

Naj še omenim, da nekatere kapelice niso opremljene le z likovnimi stvaritvami, temveč tudi z izdelki umetne obrti. Pogoste so kovane mreže, kovani križi in drugi izdelki umetnega kovaštva.

I. ZIDANA ZNAMENJA

- pri Faku, pri Hitlu, v Žvikartovem vrtu, Štučevo

V Lovrencu je tipičnih zidanih znamenj malo. Eno izstopa s svojo obliko, to je tisto »pri Faku«, ki spada v skupino trikotnih zidanih znamenj. Te oblike na južnem in zahodnem delu Slovenije sploh ne poznajo, zelo pogosta pa so na Štajerskem.

Zidana znamenja so tudi zelo prilagojena podnebju, kjer so postavljena. Pri tem, že omenjenem, vidimo, da gre za pločevinasto strešico, ki ne služi ničemur drugemu, kot da jo varuje pred vremenom. Tudi sicer je brez igrivosti in težnje po slikovitosti. V majhni niši na sprednji strani je razpelo ter na vrhu kovinski križ.


Znamenje Štučevo je znamenje slopnega ali slopastega tipa.
Kvadratični slop je slej kot prej poglavitna značilnost te skupine. Ta znamenja praviloma nimajo prednje in hrbtne strani. Osnovno obliko slopastega znamenja bi lahko opisali takole: na nizkem podstavku stoji visok zidan štirioglat slop z živimi robovi ter z vdolbinami na vseh štirih straneh, pokrit s štiristrano piramidalno strešico.

Vdolbine na tem znamenju so poslikane a žal so slikarije slabo ohranjene. Sicer so poslikane z nabožno tematiko.

Ostali dve znamenji, pri Hitlu, in v Žvikartovem vrtu spadata v skupino zidanih znamenj z nišo.

Že pri slopastih znamenjih kvadratnega ali trikotnega prereza lahko opazimo, da se ponekod namesto prvotne enakovrednosti vseh njihovih stranic začne zlasti uveljavljati ena kot glavna ali prednja, ki je v primerjavi z ostalimi bolj poudarjena in bolje obdelana. Z razvojem začne vedno bolj prihajati do izraza enosmernost skozi prednjo stranico. Namesto tlorisnega ali trikotnega kvadrata se pri naših znamenjih pojavlja odslej pravokotnik, obrnjen z eno svojih širših stranic ter s fasado proti gledalcu.

II. FIGURALNO ZNAMENJE

- sv. Miklavž

Znamenja, ki smo jih omenili do sedaj, imajo svoje korenine v srednjem veku. Sledila je renesansa, ko se je pričel kiparski okras vedno bolj ločevati od arhitekture. Še kasneje je nekaj posebnega na tem področju izpeljal barok. Kot slog je imel v sebi toliko življenjske sile, kot morda še noben pred njim in se seveda ni mogel zadovoljiti s tem, da bi se skromno in le z detajli pojavil na starejših arhitekturnih celotah. Zato si je marsikaj podredil. In tako je že ob koncu 17. st. v oblikovanju znamenj prišlo do bistvenih sprememb. Ne le v tem, da so se ob znamenjih v ožjem pomenu besede začele vedno bolj uveljavljati kapelice kot edikule s svojo lastno notranjo prostornino, temveč zlasti tako, da je sama plastika prišla do popolne veljave.

Kot kamnoseški in kiparski izdelki prevzemajo sedaj mesto kamnitih stebrastih znamenj samostojni kipi, ki navadno obsegajo okrogel steber, na katerem je postavljena svetniška figura. Poglavitna sestavina je odslej torej figuralna plastika, arhitektura pa služi le še postavitvi in prezentaciji.
Tipičen primer figuralnega znamenja iz časa baroka je »naš« sv. Miklavž, ki stoji sredi Gornjega trga. Njegov avtor je cenjen in tedaj priznan mariborski kipar Jožef Straub. Straub je bil vešč dela v lesu in kamnu in vrsta kamnitih spomenikov na Štajerskem izpoveduje njegovo dosledno kiparsko roko.

Sam kip sv. Miklavža je bil v 18. stol. postavljen v čast k srečni vrnitvi flosarjev s poti po Dravi.

V primeru, ko že omenjam figuralna znamenja je prav tako tipično
Straubovo kamnito Kužno znamenje na mariborskem Glavnem trgu, ki ga danes nadomešča kopija. Prepričana sem , da ga poznamo vsi izmed nas.
Po svoji kompoziciji, številu figur in kakovosti zavzema to mariborsko znamenje med našimi Marijinimi stebri gotovo prvo mesto. Središče spomenika je kaneliran korintski steber s kipom Brezmadežne (Immaculate) na vrhu. Ob vznožju stebra pa stoji kamnita oltarna menza, nad njo je viden relief z umirajočo sv. Rozalijo, nad tem pa kartuša z napisom in kronologom. Svetniki so razporejeni še levo in desno. V spodnjem delu je še dodana baročna razgibanost; stopnice in razvrstitev figur okoli središča.


III. KAMNITA ZNAMENJA

STEBRNA oz. STEBRASTA ZNAMENJA

- pri Ani, pri Črešniku, pri pokopališču, na Jodlu, na Fali

Stebrna ali stebrasta znamenja segajo po svojem nastanku nazaj v 14. st. Naziv »stebrna znamenja« so dobila zato, ker so s svojim podstavkom, trupom in nastavkom še najbolj podobna stebrom, ki imajo iste sestavine vendar jim niso enaka. V tem obdobju so jih ljudje postavljali pretežno v spominske in versko pobudne namene, kar nam pripoveduje tudi podoba križa kot splošna oznaka na teh znamenjih.

Naj omenim, da obstajajo stebrna znamenja odprtega in zaprtega tipa, mi pa imamo na našem območju opraviti le s slednjimi.

Stilno so si »naša« kamnita znamenja zelo podobna: pri vseh gre za slopasti steber kvadratnega prereza, ki se na vrhu zaključuje s kapitelom toskanskega profila. Tukaj je ob stiku prizmatični nastavek s široko krovno ploščo kot nekakšen napušč. Falskemu znamenju žal manjka kapitel ali hišica (tabernakelj). Pri ostalih je čelni del in pa vrh okrašen s križem.

IV. KAPELICE

- sv. Ana, Falska, Hojnikova, Karničnikova, Koglerjeva, Lamprehtova, Morijeva, Pogačnikova, Pokopališka, Tavžičeva, Trnjekova, Urbančeva, na Glažučkem polju

Kapela (nlat. capella, iz lat. cappa »plašč«)
Prvotno je ime pomenilo molitveni prostor na kraljevem dvorcu v Parizu, kjer se je domnevno ohranil plašč sv. Martina iz Toursa. Kasneje so lahko bili ti molitveni prostori v bolnicah, dvorcih ali palačah. Legenda govori o sv. Martinu kot dobrotniku, saj je kot rimski častnik polovico svojega plašča ali cappe podaril prezeblemu beraču. Po njegovi smrti, ko so ga razglasili za svetnika, se omenjeni prostor imenuje »cappela« ali po naše kapelica.


Kapele se delijo na:

a) kapele zaprtega tipa,
b) kapele odprtega tipa.

V Lovrencu se srečujemo le s kapelami zaprtega tipa. Najbolj se je gradnja kapelic razmahnila v obdobju baroka. Potrebam tega časa je najbolje ustrezal prostor s svojo že v prostornino spremenjeno nišo. V njem se je dalo razmestiti cele skupine slik in kipov ter postaviti oltar in z vsemi drugimi rekviziti ustvariti pravi baročni ansambel, kakršnega je zahteval čas. Ne samo kamnita, tudi zidana znamenja se v 18. in posebno še v 19. stol. močno umaknejo v ozadje, njihovo mesto pa prevzamejo odslej kapelice. Nekatere od teh (na tem mestu mislim na splošno v Sloveniji) v drugi polovici 19. stol. prevladajo tako močno, da postanejo celo zelo enolične. Nekdanja znamenja so tedaj v ljudski zavesti preživela in postavljanje kapelic je bilo sedaj tako rekoč v zraku in celo modni pojav.

Kapelice zaprtega tipa se med seboj spet razlikujejo. Podala bom različne arhitekturne možnosti. Glavna razlika med njimi je v tem, kakšna je njihova notranja prostornina.

Vhodna odprtina, ki je običajno polkrožno zaključena, se navadno z istim prerezom nadaljuje v notranji prostor oz. v apsido. Obok je bodisi banjast bodisi križni.

Tlorisi so lahko različni, saj srečujemo poleg talnih kvadratov tudi vzdolžne in prečne pravokotnike in celo poligonalne in okrogle oblike.

Tudi obravnava zunanjščine se spreminja: od povsem gladkih in nerazčlenjenih zgodnejšega časa do bogato z zidci in pilastri razčlenjenih zunanjščin zrelega baročnega obdobja. V 19. stol. pa srečamo dekoracije, ki izdajajo željo, da bi jih uvrstili med enega od historičnih slogov(primer je Pokopališka kapela – neoromanika)

Za vtis celote je važna oblika strehe. Ta je lahko povsem funkcionalna, bodisi piramidasta, kakor jo narekuje tloris, bodisi dvokapna, v 19. stol. pogosto od zadnje strani odrezana na čop. Lahko je narejena tudi pa vzoru sočasnih cerkvenih baročnih streh. Tudi način kritine ima pri tem pomembno mesto. Nekdanje skodle ali skril sta marsikje že močno nadomestili opeka ali pa celo pločevina.


V. KRIŽI

Doslej sem obravnavala arhitektonsko zasnovana znamenja, ki se bolj ali manj kot samostojni spomeniki vključujejo v pokrajino. Poleg teh pa je še več različnih primerov znamenj, ki jih ne bi mogli uvrstiti v nobeno od doslej opisanih skupin. Gre za najrazličnejše postavitve podob, kipcev in slik, ki naj bi opravljali isto ali podobno funkcijo kot znamenja in kapelice.

Med vsemi znamenji so nedvomno najštevilnejša lesena razpela, postavljena na javnih krajih. Križ sam, kot nosilec korpusa je navadno preprost in se zato krasilni nagibi največkrat izražajo v strešici, ki pokriva plastični ali naslikani korpus. O času nastanka obstoječih razpel pa bi lahko rekli, da so vsi iz zadnjih desetletij, saj zaradi izpostavljenosti klimatskim vplivom navadno ne morejo doseči večje starosti. Tudi kipi na njih, med katerimi gre le redko za večje likovne umetnine, saj so večino med njimi izdelali domači podobarji, iz istega vzroka tudi ne sežejo dlje, kot v 19. stoletje.


VI. DREVESNA IN DRUGA ZNAMENJA

S postavitvijo kjerkoli na prostem so razpelom sorodna razna druga znamenja, pri katerem je na lesenem nosilcu lahko postavljena omarica s kipci ali pa je nanj pritrjena na desko naslikana podoba, pokrita z dvokapno strešico. Ta znamenja so navadno nastala iz najosebnejših nagibov kot spomin na nesrečo, iz zaobljube itd. Prav tako kot razpela tudi drevesna znamenja, ki so delo različnih ljudskih umetnikov, podobarjev, samoukov, niso dosegla visoke starosti.

Razna lesena znamenja v obliki hišic, omaric ali samo izrezljanih desk so včasih pritrjena tudi na hišah, na gospodarskih poslopjih, na kozolcih, nad vhodi na dvorišče in podobno. Imajo podoben namen kakor samostojna znamenja. V teh so postavljeni kipci domačih zavetnikov in priprošnjikov proti boleznim, požarom in drugim nesrečam.

ZAKLJUČEK

Znamenja, ki so nastala v preteklosti, so nekakšen pomnik na današnji in tudi na jutrišnji dan. Na žalost so nekatera predvsem v 20. stol. izginila, mnoga pa še danes izgubljajo svoj pomen pri obnovah, ki so pogosto nestrokovne in površne. Da bi zavarovali te kulturne spomenike, ni dovolj zgolj odlok o zaščiti, temveč ozaveščenost ljudi, ki živimo s to dediščino.

Mojca P. Vaupotič, uni.dipl. um.zg.



SEZNAM ZNAMENJ V LOVRENCU NA POHORJU


I. KAPELE

sv. Ana
Falska
Hojnikova
Karničnikova
Koglerjeva
Lamprehtova
Morijeva
Pogačnikova
Pokopališka
Tavžičeva
Trnjekova
Urbančeva
na Glažnčkem polju

II. ZIDANA ZNAMENJA

sv. Ana
Mauričeva
pri Faku
pri Hitlu
v Žvikartovem vrtu
Štučevo

III. STEBRNA ZNAMENJA

pri Ani
pri Črešniku
pri pokopališču
na Jodlu
na Fali

IV. KRIŽI

Ahejev
Bernauslov
Dobnikov
Doverov
Goričanov
Gozdnikov
Grobenvirtiv
Helblov
Hožičev
Hudejev
Kamentinec
Kavčičev
Kašnerjev
Kohov
Krecenbaherjev
Krlačev
Peršlov-Pušnikov
Petričev
Pečovnikov
Povhov
Puščavski
Pšajderov
Sgermov
Sinrajhov
Stapajnikov-Arlov
Zdovcov
Križ na pušč. pokop.
Štomberk
Žumrov


V. FIGURALNO ZNAMENJE

sv. Miklavž

VI. DREVESNA ZNAMENJA

Ambroževo
Beigotovo
Francovo
Gosakovo
Heinschkevo
Kajzerjevo
Kačičevo
Kozikarjevo
Kupnikovo
znam. v Lehnu
Lipoševo
Martinovo
Mihelačevo
Moravtovo
Obadovo
Pavlinovo
Petrusovo
Penikovo
Pedlesnikova Zolika
Rupnikovo
Vrancovo
Vrenčurjevo
Mlačnikovo
znam. pri Štefanu
Radio Luna (Brezjanska Marija)
Škrinjarjevo

 

comments powered by Disqus