Kip sv. Miklavža

nedelja, 15. september 2013, avtor Mojca Polona Vaupotič, umetnostna zgod. in lik. kritičarka

Kadar nas pot privede k slovenskemu baročnemu kiparstvu, se pred nami odpre nov svet enkratno ustvarjenih del umetnikov, ki so posejali svoje »biserne« skulpture v našo umetnostno zgodovino. Poleg gotike je barok pri nas pognal najbolj globoke korenine. Njegove rojstne letnice ni mogoče natančno določiti, kot je tudi težko reči, kdaj se je končal, saj je v poljudnejši plasti izzveneval še globoko v 19. stoletje. Na splošno pa velja, da o začetkih baroka na Slovenskem ne moremo govoriti pred sredo 17. stoletja.

Tipičen primer figuralnega znamenja iz časa baroka v našem kraju je kip sv. Miklavža, ki stoji sredi Gornjega trga. Njegov avtor je Jožef Straub (1712-1756). Straub, po rodu sicer Nemec, je bil vešč dela v lesu ter kamnu, vrsta kamnitih spomenikov na Štajerskem izpoveduje njegovo dosledno kiparsko roko. 190 cm visok kamnit kip patrona splavarjev stoji na podstavku pod pločevinasto baldahinasto strešico. Svetnik je upodobljen kot škof s knjigo, z jabolki in s škofovsko palico, na podstavku pa je zapisana letnica 1824 in napis: 17 IM 54. Skulpturo, ki dopolnjuje podobo trga, so dali postaviti tržani, ki so se v 18. stoletju v velikem številu preživljali s spravljanjem lesa po reki Dravi, flosarji so nato s svojimi družinami nosili k znamenju darove v zahvalo za srečno vrnitev. Sv. Miklavž prav tako spominja na sedež splavarskega ceha v kraju. Leta 1928 so v Lovrencu rekonstruirali glavno cesto in takrat je stal kip na sredini med obema že tedaj postavljenima hišama. A ker je bil tako rekoč na tem mestu odveč, so ga po ukazu načelnika okrajnega zastopa, Andreja Vebleta, prestavili na rob ceste, kjer se nahaja še danes.

Vsekakor ni odveč, da namenim še nekaj besed samemu umetniku Jožefu Straubu, saj je poleg skulpture sv. Miklavža ustvaril tudi oltar v cerkvi sv. Ignacija na Rdečem bregu, le-ta pa je edina posvečena temu svetniku na Slovenskem.

Kiparska družina Straub iz Wiesensteiga na Württemberškem se uvršča med vodilne umetniške družine Srednje Evrope v 18. stoletju. Od petih bratov, ki so sledili poklicu svojega očeta kiparja Janeza Jurija Strauba, so kar štirje od njih ubrali svojo pot v južne kraje. Tako srečamo v Sloveniji in na Hrvaškem Filipa Jakoba, sicer kiparja v Gradcu, Jožefa v Mariboru, Janeza Jurija ml. v Radgoni in Franca Antona v Zagrebu. Vsak od bratov je razvil svojo kiparsko govorico, najbolj izbrušeno in pretanjeno pa je izoblikoval brat Janez Krstnik (1704-1784), ki je ustvarjal v Münchnu. V naših krajih sta ostala najbolj izpovedna ter markantna s svojo kiparsko izraznostjo graški mojster Filip Jakob ter »Mariborčan« Jožef Straub.

Mariboru je Jožef Straub vtisnil svoj prvi pečat z Marijinim znamenjem na Glavnem trgu. Sam ni le avtor kipov, temveč celotne kompozicije. Dinamičen čar pritegne kompozicija ravno z razvrstitvijo likov ter z osrednjim delom, ki se razvija iz oltarne menze v vitki korintski steber. Figure so zasnovane v svojevrstnih premišljenih akcijah in se skladno združujejo v izraznost celotnega znamenja. V tem delu so skulpture svetnikov še dokaj umirjene in še ne razodevajo tisto fizično in notranjo prepričljivost, kakršna je bila značilna za kasnejša Straubova dela.

Največ svojega življenja, znanja, izkušenj in ljubezni pa je pred dokaj zgodnjim slovesom od tega sveta, v svojem šestinštiridesetem letu, Straub podaril štajerskemu kiparstvu med leti 1750 in 1756. Ta njegova dela so (in upam, da bodo vedno ostala z nami) na velikem oltarju na Studencih v Mariboru, v minoritski cerkvi na Ptuju, pri sv. Arehu na Pohorju, v frančiškanskih cerkvah v Čakovcu in v Novi Kaniži na Madžarskem. V to obdobje spada tudi naš sv. Miklavž. A to so le poglavitne umetnine s Straubovim, le njemu lastnim sugestivnim nadihom. Predvsem studenški in ptujski kipi nadnaravne velikosti izžarevajo sproščen, razigran patos, ki se zrcali v teatraličnih gibih in držah, zamaknjenih obličjih z velikimi očmi, v pomenljivi igri rok ter govorici oblačil, urejenih v bogate, ostro zalomljene gube. Že pri njegovem bratu Filipu Jakobu je bil izražen notranji nemir v izrazu skulptur, pri Jožefu pa je podajanje čustvenosti in zanosa še manj zadržano, saj v njih najdemo izredno poudarjen duh sočasnih gledaliških iger, ko se tudi oltar spreminja v prizorišče specifičnega poduhovljenega dogajanja.

Tako se nam torej Jožef Straub predstavlja kot kipar z razponom, kot ga še dotlej ni imel noben umetnik na štajerskem koncu. Ob številnih naročilih pa se zdi razumljivo, da Straub vsega tega ne bi zmogel sam, če ne bi imel v Mariboru večje delavnice. O njej arhivsko sicer ne vemo ničesar in tudi ne, kdo bi utegnili biti njegovi učenci. Na posebno mesto pa se uvršča neko delo, ki odstira pogled v novo poglavje našega kiparskega razvoja. Tam pa se najdejo imena, ki si spet zaslužijo posebno pozornost ter obravnavo.

Vsekakor pa nas Straubov kip sv. Miklavža v našem kraju s svojo prisotnostjo vedno znova nagovarja, saj pritegne naš pogled s svojo tipično baročno postavo, z umirjenim obraznim izrazom in glavo, ki jo obdajajo stilizirani kodri z vegetabilno oblikovano brado. Naredila ga je cenjena roka. In ko ga gledamo, ga moramo znati videti in znati ceniti.

 

comments powered by Disqus