Cerkev sv. Radegunde

petek, 9. avgusta 2013, avtor Mojca Polona Vaupotič, umetnostna zgod. in likovna kritičarka

»Jakob je odšel iz Beeršѐbe in potoval proti Harànu.
Dospel je do nekega kraja, in ker je sonce že zašlo, je tam
prenočil. Vzel je enega od kamnov tistega kraja, si ga položil
za vzglavje in zaspal na tistem mestu.
V sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene
na zemljo, vrh pa jih je segal do neba. In po njih so Božji
angeli hodili gor in dol. /…/
Ko se je Jakob prebudil, je rekel: »Zares, Gospod je
na tem kraju, pa nisem vedel.«
Prevzel ga je strah in je rekel: »Kako strah vzbujajoč je
ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!«
Zjutraj je Jakob zgodaj vstal, vzel kamen, ki ga je imel
za vzglavje, in ga postavil za spomenik ter na vrh izlil olje.«
(Gen 28, 10–18)

Tako kot ima vsako mesto svoj odmev, ki je odvisen od vzorca in merila njegovih ulic, od prevladujočih arhitekturnih slogov ter materialov, tako imata tudi vsaka stavba in vsak prostor (tokrat imam v mislih sakralni) svoj specifični zvok intimnosti in monumentalnosti ter hkrati povabila ali zavrnitve.

Če se osredotočimo na sakralno arhitekturo, ki je tako rekoč »okamenela« tišina, saj kaže na določeno gradbeno zgodbo, utišano snov, prostor in svetlobo, saj v njej vidimo, da je čas arhitekture pravzaprav zaustavljeni čas; v največjih sakralnih stavbah stoji čas čisto pri miru. V velikih zahodnoevropskih katedralah je čas »okamenel« v negibno in brezčasno sedanjost. Tam sta prostor in čas, med velikanskimi stebri, v tihih prostorih, za vekomaj zaprta drug v drugega. Snov, prostor in čas se zlivajo v eno samo prvinsko doživetje, v občutek podoživljanja vsega tistega, kar je večinoma moč tudi videti.

Podružnična cerkev sv. Radegunde stoji jugovzhodno od župnijske cerkve sv. Lovrenca. Ne gre za nikakršno katedralo, niti za širše poznani sakralni objekt, pa vendar je oplemenitena prav z vsemi prej omenjenimi posebnostmi, ki jih premore »skoraj« sleherni sakralni objekt. »Skoraj« dajem v narekovaj zato, ker je sama primerjava med sakralnimi prostori (predvsem starimi in novimi ali pa novo v starih) že druga tema.

Prvotna cerkev je bila gotska (ozka okna, gotski zvonik), sedanja pa je iz prve polovice 18. stoletja, le da je imela pred tem ravno krito ladjo, prezidali so ji sedanjo zakristijo in vhod na pevsko emporo ter na novo prekrili zvonik. Takšna je okvirno še danes, čeprav je kasneje prestala tudi zahtevnejša popravila.

Grajena je iz pravokotne ladje, z vhodno vežo in fasadnim zvonikom ter malce ožjim, vendar višjim, ploščato 3/8 sklenjenim prezbiterijem. Na severni strani ji je dodana pritlična zakristija, katere pultasta streha sega v zatrepasto prezbiterijevo.

Triločno odprta veža počiva na dveh toskanskih stebrih, ob njeni južni strani je preprost vhod na stopnišče pevske empore, medtem ko trikotno fasadno čelo predira okrogla lina. Cerkev je brez talnega zidca, obteka jo le preprost venčni zidec.

 

Identiteto slehernega sakralnega objekta načeloma označuje zvonik in prav zaradi te svoje simbolne funkcije je le-ta najobčutljivejši del arhitekturnega organizma. Želi biti izvoren in hkrati navezan na prostor, kjer stoji. V primeru cerkve sv. Radegunde gre za nad fasado zidan zvonik, pokrit z zvonasto-čebulasto streho, kar je povsem baročnega značaja. Prezbiterij na vzhodni strani pa obstopajo rustično oblikovani ogalniki.

Glavni portal, ki nas vodi v prostor, je pravokoten, ušesast, opremljen s čelom ter z letnicama obnove: 1868 in 1965. Okna so pravokotna, le zaključno prezbiterijevo je okroglo, vendar zazidano. Veža je kapasto obokana.

Ladijsko notranjost pokrivata prečna kapasta oboka, prezbiterij v cerkvi pa je sosvodično razčlenjen banjasti, zakristija pa dvojna kapasta. Pevska empora je lesena, zakristijski vhod pa je z umetnostnega vidika nekoliko manj zanimiv. Na podstrešju je vidna kamnita gradnja cerkvenega ostenja ter njeni prečni oboki.

Pisni viri so enaki kot pri župnijski cerkvi sv. Lovrenca. Na začetku 17. stoletja je cerkev premogla ogromno arhitekturno opremo, od katere pa lahko danes občudujemo le tri oltarje (glavni oltar sv. Radegunde ter stranska oltarja – Device Marije in štirinajst priporšnjikov). Danes prav vsi kažejo željo po obnovi. Po mnenju tedanjega opata naj bi cerkvi predvsem razširili preozka okna in ji povečali oltarne nastavke.

Po župnijski kroniki so jo obnovili leta 1668 in 1888, ko so ji obokali ladjo in zakristijo, napravili sedanji dostop na pevsko emporo ter na novo prekrili zvonik. Cerkev je še v prvi polovici 19. stoletja obdajalo obzidano pokopališče, zanimivo pa je, da je bila in je še vedno v lasti trške občine. Od njenih nekdanjih zvonov je bil večji poznogotski, manjši pa iz leta 1716 – torej poznobaročni.

V notranjosti vlada baročno ozračje. K temu prispeva že obokani prezbiterij, ki je v tlorisni obliki kvadrat s posnetima zadnjima vogaloma. Veliki oltar sestavljata na steno naslikani nastavek, nadalje oljna podoba sv. Radegunde in menza z lesenim tabernakljem, s svečniki in kipi. Naslikano stebrišče z ogredjem in baldahinasto atiko poživljajo angeli. Soglašamo lahko z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom, ki je slikarijo opredelil za delo skromne umetniške veljave iz začetka 19. stoletja. Figure spominjajo na delo Jožefa Reiterja (francoski slikar 1803–1875), vsekakor pa učinkujejo postbaročno.

V celoto baročne notranjščine se včlenjujeta dva stranska oltarja, vsak s po dvema poklekujočima figurama ter z oltarnima slikama. Večjo pozornost vzbuja slika Štirinajstih priprošnjikov v sili, ki ima napis Grebitscher Pinx. Gräzy. Barvno in kompozicijsko spominja na Janeza Andreja Straussa iz Slovenj Gradca, vendar pa je podpisani slikar Henrik Sebastijan Jožef Grebitscher. Bil je član tedanje graške slikarske bratovščine, delal je za številne cerkve in tudi za Šentpavelski samostan v Labotski dolini. Po tej poti pa je bržkone prišel tudi v naš kraj.

A to je bil le rutinski opis stavbe in njenega prostora, povsem nekaj drugega pa je naša zavest o sakralni umetnosti, kot o neki stalni resničnosti naše stvarnosti. Kljub globoki krizi vrednot, v katero je zašla zahodna civilizacija, je tovrstna umetnost še vedno živa, pa čeprav je bolj podobna tlečemu žitu kot svetlemu plamenu. In krščanska umetnost, kot pomemben del sakralne umetnosti, s prepoznavno istovetnostjo deli z njo svojo usodo. Arhitekt Leon Debevec je v svoji knjigi Arhitekturni obrisi sakralnega zapisal približno takole: še najbolj je podobna nekakšnemu breztežnostnemu lebdenju posameznikov v brezvetrju vrednostnega relativizma, ki jih – nemočne – biča toča okruškov raztreščene fragmentirane pomoderne realnosti – okruškov vzhičenja ob osupljivih napovedih nanotehnologije, vznesenega pričakovanja »poroda« našega vesolja, zvedavega hazarderstva genetike, krikov hedonistične ekstaze in tolikerih žrtev ter v niču resigniranega obupa.

In v tem navzkrižnem ognju, v katerega je pahnjena tudi posameznikova usoda, se zdi sakralna umetnost kot v romantično meglico zavito oddaljeno vesolje, okamenelo v svoji vztrajni zvestobi lastnemu Smislu. In če zožimo naš pogled na polje arhitekturnega ustvarjanja, je potrebno med spodbude uvrstiti preprosto spoznanje, da so bili sakralni prostori oziroma bogoslužni kompleksi dolga tisočletja osrednji program arhitekture. Bili so in ostajajo namreč usodno privlačni! Proučevanje bogastva arhitekturnih del ter raznolikosti čutnozaznavnih poti (kar omenjam v že v uvodu), ki si jih je človek utiral proti temu nikoli dokončno doseženemu cilju, nam dajejo slutiti še mnoga neprehojena vsebinska prostranstva.

Cerkev kot razpoznavni znak določene zgodovine umetnosti govori ljudem o svoji vsebini, ne glede na to, ali gre za katedralo ali za manjšo vaško cerkvico, zato se tudi razlikuje od ostalih, profanih zgradb. Tako je prostor, ki ga krščanstvo uporablja za svojo liturgično prakso, v večini primerov sestava podobnih arhitekturnih ureditev, ki tvorijo premišljeno strukturirano in oblikovno zaokroženo celoto. Najpogosteje so izraz poglobljenih razmislekov o umestitvi sakralne vsebine v najširši prostor z izbiro primerne lokacije ter ureditvijo primernega dostopa in spremljajočih prostorov. Ti so potrebni za delovanje celote in teološko utemeljenega notranjega ustroja. S tem je v njej upoštevan način arhitekturnega izražanja, ki se je nadgrajeval skozi stoletja ter tako postal del kulture nekega naroda. Cerkev tako nadaljuje vlogo znamenja v prostoru. Umetnost pa se v svoji virtuozni sposobnosti, da z lepoto očara človeka, steguje po njej edinem resničnem in hkrati nikoli dokončno obvladanem izzivu – v tostranskem izraziti nebeško.

Mojca Polona Vaupotič
Umetnostna zgod. in likovna kritičarka

Fotografije: Mojca P. Vaupotič
 

 

Cerkev sv. Radegunde title=
Cerkev sv. Radegunde
Glavni portal s triločno odprto vežo na dveh toskanskih stebrih title=
Glavni portal s triločno odprto vežo na dveh toskanskih stebrih
Glavni oltar z oljno podobo sv. Radegunde title=
Glavni oltar z oljno podobo sv. Radegunde
Stranski oltar Device Marije title=
Stranski oltar Device Marije
Stranski oltar s štirinajstimi priprošnjiki v sili title=
Stranski oltar s štirinajstimi priprošnjiki v sili
Zvonik s čebulasto streho še pred prenovo 2012 title=
Zvonik s čebulasto streho še pred prenovo 2012
  
comments powered by Disqus