Cerkev sv. Križa

ponedeljek, 27. julija 2015, avtor Mojca Polona Vaupotič, um. zgod. in lik. krit.

Proti koncu 16. in v začetku 17. stoletja se je v Italiji začel iz renesanse rojevati slog, ki je izražal nov pogled na naravo in svet, na medčloveške odnose, na vlogo umetnosti, tako na področju posvetne in verske oblasti kot na zasebnem področju uživanja v lepoti. To je bil barok. Osnovne značilnosti baroka so metamorfoza naravnih oblik, sprememba klasičnih proporcev, učinki širjenja in oženja elementov ter optične prevare. To so spretnosti, ki pripomorejo, da ima umetniško delo večji čustveni učinek, da vzbuja presenečenje ali občudovanje ter doseže dojemljivost in sporočilnost tudi tistega, kar je daleč od običajnih doživetij. Umetniki so iskali nepretrgano kontinuiteto med zunanjimi in notranjimi prostori, med arhitekturami in poslikavami, pa tudi med umetnim in naravnim. Ta slog se je v vsej svoji silovitosti razcvetel tudi v naši deželi ter dal svoj pečat večini slovenskih krajem. Naročniki umetniških del pa se skoraj nikoli niso odločali le za povprečne umetnike, večinoma so izbirali med boljšimi in prav zaradi višje umetniške vrednosti so njihova dela preživela različne ujme časa in mnogo se jih je ohranilo do današnjih dni.

Vsaka cerkev, kot razpoznavni znak, govori ljudem o svoji preteklosti. Arhitektura, ki jo oblikuje, pa je že v stoletjih ustalila slovar različnih elementov, duhovno nasičenih oblik in simbolov, ki jih ni bilo mogoče razbirati in dojemati drugače kot v funkcijah in pomenih nadnaravne danosti oziroma svojevrstne poti do vsega zanimivega, lepega in nepopolnega.

Arhitekturi je dano, da le iz grobe materije lahko tke lupino prostora, v katerem se človek giblje. In ko je neka gradbena struktura zaželeno ustvarjena, bo vedno ostala ena od glavnih področij premišljevanja o tej stroki, tako kot o človekovem delu samem. Zato je od starejših gradbenih del, npr. od antike do danes, bila sama teorija vedno nepogrešljivo arhitektovo orodje, morda celo bolj kot pri mnogih ostalih človekovih dejavnostih. Arhitektura je nekaj povsem celostnega in na njenem področju se ni bilo nikdar lahko znajti. Z arhitekturnim oblikovanjem ustvarjalci izražajo svojo voljo, sledijo svojim ciljem in življenjski prostor napolnijo z izbrano vsebino. Početi to zavestno je nedvomno njihova prva naloga, in to jim, z moralnega vidika, vsekakor zagotavlja pravico do obstoja.

 

OKIT SPODNJEGA TRGA

Cerkev sv. Križa je v našem kraju nastala že v 13. stoletju, medtem ko je bila leta 1659 barokizirana. Zvonik je nastal še kasneje, v začetku 18. stoletja. Stavba je tipična kompozicija tistega obdobja, s poudarjeno lokacijo sredi trga. To gradbeno delo poraja tistim, ki smo dovzetni za govorico zgodovinskega stavbarstva, neločljiv skupek vtisov. Omenjena zgradba namreč ni le zbirka ovenčanih vizualnih vtisov, ampak nosi marsikatero specifičnost svojega časa.

Prizmatično prizidan cerkveni zvonik nosi pločevinasto laternasto streho ter čelo z baročnim polkrožnim zaključkom. Obrobljajo ga lizene in ga po višini delijo v tri pasove. Fasada ladje in prezbiterija pa so deljene s talnim zidcem in z ogrednim napuščem. Okna so pravokotna, na gornji strani jih zaključujejo ločene enostavne lunete. Na zunanji steni prezbiterija je prav tako slabo ohranjena, prekrita, oziroma nejasna freska Marije in Janeza Evangelista, delo neznanega avtorja.

V notranjosti trenutno neurejenega sakralnega prostora pokrivata pravokotno ladjo dva križna oboka, ločena z oprogama, ki ju nosijo trije pari toskanskih pilastrov. Cerkveni slavolok je členjen in potlačen; tristrano zaključen prezbiterij in zakristijo pa pokriva križni obok. Pevska empora prav tako počiva na dveh toskanskih stebrih in dveh konzolah ter se konveksno – konkavno razvija v prostor. Vrata, ki vodijo v zakristijo, so preprosto kamnito delo iz 18. stoletja.

V cerkvi so (bili) trije oltarji, ki pa se že »spogledujejo« s časom rokokoja, ki je sledil baroku. To je vidno pri ornamentiki, saj pri glavnem oltarju zasnova nastavka in akantova ornamentika govorita za pozno 17. ali zgodnje 18. stoletje. V sredi je Križani, asistenčni figuri pa sta izredno sloka in manieristična kipa Marije in sv. Janeza Evangelista. Križ v njegovi osrednji niši je novejši, kartuša z napisom »Consummatum est«, ki jo držita dva putta, pa je delo konjiškega mojstra Mihela Pogačnika. Njemu je pripisan tudi kip Križanega, ki je pred časom visel na zunanji strani prezbiterija.

Najmarkantnejšo pozornost v cerkvi pa vzbuja južni stranski oltar, kjer se nahaja (verjetno) najstarejša oljna slika Lovrenca, saj prikazuje kraj, takšen kot naj bi bil leta 1776. Gre za upodobitevje sv. Florjana, ki kleči nad veduto Lovrenca. Slika je signirana: »Joseph Göriser Pinx« (Naslikal jo je Joseph Göriser). O samem slikarju zaenkrat ni podatkov. Čeprav delo ni visoko kvalitetnega značaja, saj se vidijo pomanjkljivosti v sami perspektivni naravnanosti, pa se je Göser povsem dosledno držal mnogih pravil, ki so tedaj veljala za baročno slikarstvo. Mojster se je očitno zgledoval pri tedaj že uveljavljenih slovenskih baročnih umetnikih, ki so obvladali slikarsko sceno svojega časa.

Baročno slikarsko delo Göriserja je namreč analitično povsem jasno: vsebinsko gre za priprošnjika sv. Florjana, ki je tudi glavni akter, pod njim pa je upodobljena lovrenška veduta. Sv. Florjan je eden izmed najbolj priljubljenih »ljudskih« svetnikov in hkrati eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili. Je zavetnik proti požarom in proti povodnjim. Na sliki je to simbolično prikazano z atributom, kot je vedro, ki ga drži angel na njegovi desni ter angel s cunjo na njegovi levi strani. Veliko je legend, ki opisujejo njegovo življenje, medtem ko so njegovi zgodovinski podatki bolj skromni.

V gornjem delu slike, ki je hkrati center prizora, vidimo osebe v pasivnem gibanju, a očitno je, da se nekaj dogaja. Izstopa predvsem zamaknjeni ter v nebo zazrti obraz sv. Florjana, obkrožajo ga angeli v najrazličnejših držah ter natančno oblikovni scenarij oblakov, na katerih se odvija prizor. Umetnik jih je ustvaril v usklajenih barvah, s spretno uporabo svetlob in senc. Lokalni slikar sicer v prizoru skuša doseči tisti ta pravi baročni »nemir«, a se mu to posreči le delno. Sv. Florjan, zazrt k Vsemogočnemu, je sicer zamaknjen ter poln notranjega ognja, vendar ga njegove patetične kretnje umirjajo. Tudi angeli, posredniki med dvema svetovoma, delujejo za barok preveč umirjeno. Za pravi patos baročnega vzdušja bi bila potrebna le še stopnja ali dve, ki bi protagoniste napolnjevali z notranjim ognjem, ekstatičnimi čustvi ter gibanjem.

Pritegne nas vprašanje o kvaliteti obravnavanega dela. Slikarski mojster je sicer dobro obvladal labilne, na pol klečeče drže nastopajočih, njihove primerne postave ter vzvihrano draperijo. Ob tem je še dodal rdeč in moder kolorit (tipični baročni barvi) in realistično prikazane snovne podrobnosti, kot so dodani vzorci na oblačilih. A slika nam daje celostni učinek šele, ko jo pogledamo v celoti, s spodnjim delom vred, kjer je upodobljena veduta Lovrenca. Tukaj lahko vidimo, da se slikarju platno nekoliko »izmakne«, saj je krajina »manj« baročna, kot pa je dogodek v gornjem delu. A že ob samem slikarskem delu nam ostane marsikaj nedorečenega, saj ne poznamo ostalih Göriserjevih del. Vsa vprašanja, ki so prekrita z baročno meglico in nehote tudi z našimi predsodki, ostajajo tako nedorečena. Slike Sv. Florjana namreč ne moremo primerjati z ostalimi Göserjevimi deli, ker nam niso na voljo, tako da natančnejša kritika dela ni mogoča. Lahko bi celo rekli, da smo se v tem primeru iz privilegirane možnosti znašli v položaju nekoga, ki opazuje okoliščine prvič, z navdušenjem, kritično in brez vnaprej izdelanih mnenj. In brez izkušenj, ki lahko omejujejo.

Navidezni problem naslikane krajine, ki je prostorsko zelo omejena in strnjena v danem prostoru, nam odkriva »nekega mojstra«, ki se je najbrž začel ali pa se je že nekaj časa spopadal s pogledi v širno krajino ali veduto. Na sliki namreč izstopajo tri cerkve: sv. Radegunda, sv. Križ in sv. Lovrenc, medtem ko so ostale zgradbe okoli njih zelo nejasne in natrpane druga ob drugi. In še slednje: gre za dokaj togo postavljene arhitekturne elemente v prostor, brez jasno zasnovane perspektive. Hribi v ozadju delujejo zgolj kot okras. Barve pa so izredno zamolkle, saj ne izžarevajo svojega prvinskega značaja in tako dajejo popolno prednost vrhnjemu prizoru.

Sam oltar, kjer je slika nameščena, je rokokojski iz srede 18. stoletja, na vrhnjem zaključku pa se nahaja še baročna slika sv. Marjete. Delo ni signirano. Drugi stranski oltar je prav tako iz 18. stoletja, iz tega časa je tudi prižnica, ki pa ju trenutno ni v prostoru.

Cerkev Sv. Križa je eden od baročnih pečatov, ki je obšel tudi naš kraj. Arhitektura – sakralna in posvetna – namreč potuje z ljudmi in prav tako tudi z njimi usiha, čeprav je marsikdaj bolj trdoživa kot ljudje. Človeka spremlja kot zrcalo njegovih teženj in razpoloženj, priča o njegovem življenju in dogodkih. Govori o ustvarjalnem zagonu in njegovih uspehih, pa tudi o bridkih usodah njenih ustvarjalcev, o njihovi sproščenosti in sreči, pa tudi o pokorjenju in nasilju – vselej je zrcalo resničnega življenja, saj ne pozna potvorbe in laži. Kadar je lažna, je njena veljava le kratkotrajna. Arhitektura je sredstvo, okvir in prikaz človeškega življenja, vendar ni samo to, je tudi materializirani stil tega življenja, ki na njegovo obliko tudi vpliva in aktivno posega v njegov razvoj. Kljub avtonomnim težnjam pa je v neštetih pogledih vezana na razpoloženje in voljo svojega ustvarjalca, na prostor in čas. Idealno popolnost doseže vselej samo, kadar se v njej skladno uveljavijo vse te silnice in so njene težnje smiselna posledica možnosti gradiva in tehnike ter s prostorom bivanja in težnjami časa najožje zvezanega razpoloženja ljudi, tako da jo človek občuti kot spontan izraz svoje dežele.

Mojca Polona Vaupotič, um. zgod. in lik. kritičarka

Jezikovni pregled: Blanka Kovačec

 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
 title=
  
comments powered by Disqus