Bodi sprememba

četrtek, 25. julija 2013, avtor Helena Petrič

Anžeju je treba priznati, da je vztrajen. S svojo vztrajnostjo je predramil še mene. Tako se lotevam pisanja, malo zaradi slabe vesti do njega, malo pa tudi zaradi tega, ker imam potrebo tudi sama prispevati k pestrosti novega portala Lovrenčan.

Najprej mi dovolite, da se vam predstavim, sem Helena Petrič, energijski terapevt. Vem, slišati je malo odbito, tudi sama ne maram tega naziva, vendar je ljudem potrebno dati možnost, da te popredalčkajo.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste dobili v roke rolico sukanca, pa nikakor niste mogli najti začetka? To se meni pri tem pisanju pravkar dogaja. Kako v morju informacij, ki bi jih rada posredovala, najti začetek in ali je to sploh potrebno.

Bom poskusila začeti s svojo lastno zgodbo. Opravičujem se, ker izgubljam občutek za čas in ne morem opredeliti, kdaj se je vse skupaj začelo, bilo pa je kar nekaj let nazaj, ko sem še redno hodila v službo, popoldan sem bila gospodinja in mati, zvečer pa sem v ogledalu opazovala svojo telesno lupino in iskala sebe. Za okolico je bilo moje življenje dokaj utečeno, nekateri so v njem videli približek idealu, jaz pa v vsej sliki nisem našla sebe. In potem se mi je življenje v zelo kratkem času zavrtelo za 360°. Kot da bi za volan sedel nov pilot in začel dajati ukaze. Ob koncu nekega dolgočasnega sestanka v službi sem na šefovo vprašanje, ali hoče kdo kaj povedati, dvignila roko in izjavila, da dajem odpoved. Čeprav mi je ob poslušanju lastnega glasu v glavi zavladala panika, sem se po dolgem času počutila prav olajšano. Seveda nisem imela pojma, s čim se bom ukvarjala in kako bom nadomestila izpad dohodka. Razum je blaznel, jaz pa sem bila notranje popolnoma mirna, kot da imam vse pod kontrolo. V tem času me je začela privlačiti duhovnost, vedela sem, da nekaj iščem, čeprav nisem vedela kaj. Sama nisem nikoli pripadala kaki religiji, niti nisem bila vzgajana v tem duhu. Štela sem se med ateiste, čeprav sem sumila, da nekdo tam zgoraj najverjetneje koordinira zadevo. Od nekdaj so me privlačila verska vprašanja in že kot otrok sem iskala odgovore, kako bogovi zgoraj vedo, kje imajo mejni kamen.

Imela sem srečo in na tem popotovanju srečala čudovite ljudi. Vsi so se izkazali za čudovite učitelje in vsak med njimi mi je dal košček sestavljanke, ki se je začela formirati v moji notranjosti. To je bil začetek mojega popotovanja, tokrat ne v širine zemeljskega sveta, temveč v prostranstva, ki so znotraj nas. Ti začetki, oz. moje novo rojstvo, kakor sedaj pravim tem časom, so bili čudoviti, vendar obenem tudi naporni. V mojem življenju se je zrušilo vse, kar je oviralo zdrave temelje. Kot seme, ki pade z rastline in na videz zaključi svoj ciklus, sem morala najti moči, da sem pričela nov ciklus in prebila zemljino skorjo ter znova vzklila. Ob tem sem odkrila svoj dar, ki se je po mamini liniji prenašal vrsto generacij, pa ga nobena ženska ni zmogla razviti. In zdaj sem tukaj, da svojo zgodbo in zgodbe prednic povem naprej.

Tudi sami se nahajamo na koncu ciklusa, na Zemlji vlada kaos, tako na osebnem kot tudi na kolektivnem nivoju. Pa vendar ta kaos ima svoj smisel. Na vrhuncu trpljenja ima človek dve možnosti: ali se vdati ali pa v nemoči pogledati vase in odkriti svet neverjetnih možnosti, ki dovoljuje biti človeku človek in sam sebi najboljši prijatelj.

Upam, da boste izbrali to drugo možnost. Rada bi z vami delila izkušnje na tej poti. Če mojo pomoč sprejmete, boste najverjetneje brali nadaljevanje te zgodbe. Drugače se od vas za zdaj poslavljam. Mogoče se bomo srečali v kakšnem drugem času in prostoru, ta vlak pa zdaj gre naprej ...

Nadaljevanje sledi ...

 

comments powered by Disqus